Vrhovno sodišče se je s prvimi pritožbami že soočilo. Sam ob tem prepoznavam tri ugotovitve, o katerih se mi zdi vredno napisati nekaj vrstic:
1. Po naravi stvari so bili prvi postopki sproženi v nujnih nepravdnih zadevah, v katerih sodišča prve stopnje ne izdajajo sodb, marveč sklepe. Prav ta okoliščina je zastavila prvo vprašanje, namreč, ali se določba 357.a člena ZPP uporablja zoper razveljavitvene sklepe, izdane v vseh vrstah pritožbenih postopkov ali le v nekaterih postopkih pritožbenega odločanja.
2. Drugo sporočilo, na katerega se mi zdi vredno opozoriti, zadeva vprašanje, kako mora pritožbeno sodišče obrazložiti, da se je oprlo na kasatorično pooblastilo. Vprašanje, ki je s tem tesno povezano, se nanaša na vprašanje o mejah pritožbenega preizkusa s strani Vrhovnega sodišča.
3. Tretje sporočilo je namenjeno strankam oziroma njihovim strokovnim pooblaščencem. Že ob reševanju prvih zadev se je izkazalo, da si namreč pogosto napačno razlagajo, kakšen je pomen in domet novega pravnega instituta ter ga razumejo kot neko dodatno (vmesno) pravno sredstvo glede odločanja o glavni stvari.
Ali je pritožba dovoljena zoper vse razveljavitvene sklepe pritožbenih sodišč?
Po jezikovni razlagi prvega odstavka 357.a člena ZPP je pritožba dovoljena le zoper tiste razveljavitvene sklepe, s katerimi je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje. Po argumentu nasprotnega razlogovanja bi to pomenilo, da v primerih, ko sodišče druge stopnje razveljavi sklep sodišča prve stopnje ter mu zadevo vrne v ponovno odločanje, pritožba po 357.a členu ZPP ni predvidena in zato ni dovoljena.
Takšna razlaga se zdi lahko na prvi pogled smiselna, lahko pa tudi črkobralska. Sodišče prve stopnje v pravdnem postopku izdaja številne sklepe (npr. o postavitvi izvedenca, o višini izvedenine in založitvi predujma, o oprostitvi plačila sodnih taks itd.), s katerimi se postopek ne konča. Razumna se zdi razlaga, da bi zakonodajalec v primerih, ko sodišče druge stopnje razveljavi tovrstne prvostopenjske sklepe sodišča prve stopnje, pritožbo zoper razveljavitveni sklep izključil in jo zamejil le na končne odločbe, torej sodbe. Če je ne bi zamejil, bi na stežaj odprl vrata za zlorabe procesnih pravic, kakršnim še nismo bili priča in ki bi zelo verjetno postopke izrazito podaljšale, hkrati pa paralizirale Vrhovno sodišče.
Vendar sodišča s sklepi pogosto dokončno odločajo tudi o glavni stvari. S takšnim primerom se je Vrhovno sodišče najprej soočilo v zadevi Cp 13/2018. Tu je sodišče prve stopnje v nepravdnem postopku po Zakonu o duševnem zdravju zavrnilo predlog za sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve. Sodišče druge stopnje, ki je odločalo o pritožbi žene nasprotnega udeleženca, ji je ugodilo, sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v ponovno sojenje. Kateri izmed pritožbenih razlogov je utemeljeval ugoditev pritožbi in kaj je pri tem pretehtalo v prid uporabe kasatoričnih, namesto reformatoričnih pooblastil, iz sklepa ni bilo neposredno razvidno. Sodišče druge stopnje je namreč to zastrlo tako, da se je sklicevalo na 3. točko 365. člena ZPP. To pa je (jezikovno gledano) bianco pooblastilo sodišču druge stopnje, ki velja v postopku obravnave pritožbe zoper sklepe in ga je v postopku odločanja o pritožbi zoper sodbo nedopustno uporabiti.
Vrhovno sodišče se je oprlo na pravilo o smiselni uporabi določb ZPP v nepravdnih postopkih (37. člen Zakona o nepravdnem postopku). Pojasnilo je, da mora biti pritožba zagotovljena tudi v primerih, ko pritožbeno sodišče razveljavi dokončno odločitev nepravdnega sodišča. Ker so končni sklepi v veliko nepravdnih postopkih po svoji pravni naravi v bistvenem enaki kot sodbe (tipičen primer je določitev odškodnine ali denacionalizacijski postopek) in bi se brez posebnega pravnega zadržka lahko imenovali tudi sodbe, smiselna uporaba določb ZPP (37. člen Zakona o nepravdnem postopku) narekuje smiselno enako uporabo določbe 357.a člena ZPP. Vrhovno sodišče je pritožbo zato v nadaljevanju tudi vsebinsko obravnavalo.
Smiselna uporaba ZPP namreč v tem primeru z vidika sodišča druge stopnje pomeni smiselno uporabo določb 25. poglavja ZPP, ki se nanašajo na pritožbo zoper sodbo (333.-362. člen ZPP), in ne procesnih določb, ki urejajo pritožbo zoper sklep (363.-366.a člen ZPP). Procesna pooblastila sodišča druge stopnje v enem in drugem primeru niso enaka. Zakon v primeru pritožbe zoper sklep tako npr. ne predvideva, da bi moralo pritožbeno sodišče opraviti pritožbeno obravnavo in tudi ne zamejuje možnosti pritožbenega sodišča, da odločbo sodišča prve stopnje razveljavi. 3. točka 365. člena ZPP pritožbeno sodišče pooblašča, da sklep sodišča prve stopnje razveljavi. Različnost procesnih položajev je tudi razlog, da prvi odstavek 357.a člena ZPP pritožbo zoper razveljavitveni sklep zamejuje le na primere, ko višje sodišče s sklepom razveljavi sodbo sodišča prve stopnje ...
Nadaljevanje članka za naročnike na povezavi >> Tomaž Pavčnik: Pritožba proti razveljavitvenemu sklepu (357.a člen ZPP) - prve izkušnje ali na portalu >> Pravna praksa, 2018, št. 48
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.