Preden se lotimo kratkega življenjepisa največjega islamskega preroka Mohameda, je prav, da opozorimo, da je islam ena od treh glavnih monoteističnih svetovnih religij (to so judovstvo, krščanstvo, islam), ki so nastale na Bližnjem vzhodu. Zgodovinsko je vprašanje monoteizma vprašanje spopada med seboj nepomirljivih idej o enem bogu in edini pravi veri; o enosti kot unikatnosti izvoljenih, tistih, ki poznajo večjo resnico in večje trpljenje. To je spopad velikih knjig in teologij na življenje in smrt, v katerem zmaga tisti, ki preživi. Teologije stopnjujejo sovraštvo in utemeljujejo nasilje skozi vso zgodovino in tudi še danes. Tako se razkol med judi in kristjani začne z nasiljem (najprej judi preganjajo kristjane, nato kristjani jude), z islamom pa vznikne novo sovraštvo. Sovraštvo je torej konstitutivni element vseh monoteističnih religij (antisemitizem, antikrščanstvo, antiislamizem), pri čemer so ideologije 20. stoletja (fašizem, nacizem, komunizem) samo njihovi brezbožni otroci.
Monoteistične religije nasilje utemeljujejo z Bogom, ideologije pa z Idejo. Takšen uvod je potreben, da bi se, preden spregovorimo o islamu in šeriatskem pravu, osvobodili morebitnih predsodkov. Kot islam sta torej tudi krščanstvo in judovstvo polna nasilja in sovraštva do drugih, saj je vsak Bog enoboštvenih religij vedno nad drugimi. Take hierarhije so v resničnem življenju vedno proti človeku in pri njih ne gre za napuh, ampak za strukturno zlo, ki se posmehuje krščanski zapovedi ljubezni do bližnjega, islamski zapovedi delati dobro in judovski zapovedi o človeškem dostojanstvu. Religije, ki svoje nauke vsiljujejo v imenu univerzalne človečnosti, češ da je druge ne premorejo, so vedno nasilne.
Mohamed doživi videnje in postane božji glasnik
Pred nastopom Mohameda je bilo na Arabskem polotoku uveljavljenih več veroizpovedi, med njimi tudi kulti, ki so božansko moč pripisovali naravi. V Meki je tako že obstajala zgradba v obliki kocke, imenovana Kaba, ki je stala blizu studenca Zamzam, v njej pa je bil črn kamen - meteorit. Čaščenje Kabe so člani kulta opravljali tako, da so zgradbo sedemkrat obkrožili, nato pa so opravili še romanje v dolino Arafat ter do kraja Muzdalifa in Mina.
Prerok Mohamed je bil rojen okoli leta 570 kot Mohamed Ibn Abdulah v plemenu Kurajš. Odraščal je brez staršev, saj je oče umrl že pred njegovim rojstvom, mati pa v njegovem zgodnjem otroštvu. Vzgajal ga je ded, po njegovi smrti pa stric po očetovi strani. Ko je bil Mohamed star 25 let, se je oženil s 15 let starejšo žensko Hadidžo, bogato vdovo, ki se je ukvarjala s trgovino in je mlajšemu možu omogočila dokaj udobno in varno življenje. Mohamed je imel s Hadidžo šest otrok, dva sinova, ki nista doživela pubertete, in štiri hčerke, med njimi Fatimo, katere mož Ali je bil po prerokovi smrti vzrok za razkol med suniti in šiiti. Mohamed je pogosto meditiral v votlini na hribu Hira, prvo videnje pa je doživel v mesecu ramadanu leta 610. Videnje in glasove, ki so postajali vedno pogostejši, si je razlagal kot božje razodetje, samega sebe pa je videl v vlogi božjega glasnika oziroma preroka.
Islam je Mohamed najprej predstavil članom svoje družine in prijateljem, prva pa ga je sprejela njegova žena Hadidža. Spreobrnjenci so bila sprva mlajši, revnejši prebivalci Meke. Potem ko je Mohamed začel islam pridigati javno, so mu bogatejši meščanski trgovci nasprotovali, saj je napadal njihova božanstva, bali pa so se tudi, da bi utegnil ogroziti njihov prevladujoči ekonomski položaj. Po smrti zveste Hadidže in strica se je Mohamed sestal s prebivalci mesta Medina, ki so mu bili pripravljeni slediti. Muslimanski verniki so zato v letu 622 drug za drugim zapuščali Meko in se naselili v Medini, Mohamed pa je v Medino prispel septembra. Odhod Mohameda in njegovih privržencev iz Meke v Medino se danes imenuje hidžra.
Mohamed je v Medini pokazal svoje politične in organizacijske spretnosti, ko je vzpostavil določeno enotnost, predvsem med muslimani, ki so bili prišleki iz Meke, in muslimani, ki so bili dotedanji prebivalci Medine. V Medini živeče jude je, ker jih je pojmoval kot ljudi Knjige, poskušal prepričati v spreobrnitev v islam, kar mu ni uspelo, zato je med muslimani in judi začelo prihajati do odkrite sovražnosti. Muslimani pa so se večkrat spopadli tudi s prebivalci Meke. V bitki pri Badru so Mohamedovi privrženci premagali številčnejšo meško vojsko, po porazu pri hribu Uhud pa so se muslimani uspeli obdržati v Medini, ko so na njenem ranljivem delu izkopali jarek, kar je vojsko iz Meke odvrnilo od napada. Bitka pri Badru in neuspešno obleganje Medine je za Mohameda pomenilo potrditev, da resnično obstaja en bog in da je on sam božji izbranec. Vznesen zaradi teh spoznanj je iz Medine izgnal jude in ustanovil skupnost, temelječo na enotni veroizpovedi. Skupnost muslimanov se imenuje uma.
Leta 628 je Mohamed s prebivalci Meke sklenil pogodbo, imenovano pogodba iz Hudajbije, s katero so se medinski muslimani in meški trgovci dogovorili, da deset let ne bodo napadali drug drugega. Ker so že naslednje leto Mečani kršili pogodbo, je Mohamed napadel Meko, mesto pa se mu je predalo brez boja. Mečani so priznali islam in se vanj spreobrnili, zaradi česar je Mohamed velikodušno razglasil splošno amnestijo. V naslednjih letih so se na Arabskem polotoku vrstili spopadi, zmagovalci pa so bili navadno muslimani. Mohamed si je podredil tudi krščanska in judovska plemena na polotoku, ki jim je dovolil prakticirati njihovo veroizpoved, če so plačali poseben davek.
Mohamed je leta 632 osebno vodil romanje v Meko, ki se ga je udeležila vsa njegova družina in spremljevalci. Na romanju je združil kroženje okoli Kabe (umra) in obisk ravnine Arafat ter krajev Muzdalifa in Mina (hadž). Njegova takratna dejanja so postala obvezen del kasnejših islamskih romanj. Po vrnitvi v Meko je prerok zbolel in umrl. Kljub številnim ženam, med katerimi mu je bila menda najljubša Ajša, za seboj ni pustil moškega potomca.
Razkol med suniti in šiiti po Mohamedovi smrti
Po prerokovi smrti se je pojavilo vprašanje, kdo bo postal njegov naslednik in voditelj islamske skupnosti. Izoblikovali sta se dve skupini, od katerih je ena zagovarjala, da lahko skupnost doseže rešitev z doslednim in polnim spoštovanjem in izvajanjem islamskega prava ne glede na izvor njenega voditelja (poznejši suniti), druga skupina pa je poudarjala, da mora biti prerokov naslednik karizmatični voditelj, ki bi lahko nadaljeval Mohamedovo usmerjanje vernikov k rešitvi in ki mora biti nujno prerokov sorodnik (poznejši šiiti). Za voditelja in prvega kalifa je bil izbran Abu Bakr, prerokov tast in oče prerokove žene Ajše ...
>> Nadaljevanje članka za naročnike na povezavi >> mag. Urška Klakočar Zupančič: Šeriatsko pravo (1. del) ali na portalu >> Pravna praksa, 2019, št. 1-2
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
