Politične krize v Venezueli ne bo lahko rešiti. V želji, da bi do tega čimprej prišlo, so svojo pomoč v obliki mirovniškega posredništva že ponudile Mehika, Urugvaj in dežele karibskega območja, skupaj z njimi pa je Evropska unija osnovala in vzpostavila t. im. Kontaktno skupino za Venezuelo, ki se je že sešla v Montevideu v Urugvaju. Ob pozivu generalnega sekretarja Združenih narodov, Antonia Guterresa, skupina izpostavlja, da je edina pot za rešitev zapletene situacije v Venezueli, dialog in spoštovanje mednarodnega prava ter človekovih pravic. Maduro kontaktno skupino razume kot pristransko, vendar je njene predstavnike pripravljen sprejeti.
Ob tem pa je pomembno še eno drugo dejstvo: za pomoč pri premostitvi napetih razmer sta se tako Maduro kot Guaidó obrnila na papeža Frančiška. Maduro je papežu poslal pismo, v katerem ga prosi za pomoč pri novem procesu dialoga. Ko se je Frančišek vračal s svojega apostolskega potovanja v Združenih arabskih emiratih, je na tiskovni konferenci v letalu na vprašanje neke španske novinarke odgovoril, da je Madurovo pismo res prišlo, a da ga še ni prebral. Ob tem je dejal, da je mediacija oz. arbitraža zadnja možnost diplomatskega posredovanja in da morata v takem primeru zanjo zaprositi obe strani. Zdelo se je, da je ta pogoj izpolnjen, saj je Guaidó v nedavnem televizijskem intervjuju za Sky Tg24 med drugim prosil tudi za papeževo pomoč v smislu sodelovanja, da bi končno prišlo do svobodnih volitev, ter izrazil veselje, če bi ga lahko sprejel v Venezueli, v »državi, ki je zelo katoliška, zelo verna in ki ima močno versko tradicijo«. Vendarle pa za Državno tajništvo Svetega sedeža takšne televizijske izjave ne predstavljajo formalne prošnje, kot jo je recimo v obliki pisma izrazil Maduro, vrh vsega pa Guaidó ni uporabil besede »posredovanje«.
Posredovanje Svetega sedeža kot subjekta mednarodnega prava v raznovrstnih sporih ni nekaj novega. Njegova diplomatska dejavnost v pogajanjih in mirovnih pogovorih (ius arbitralis) sega daleč v zgodovino. Znana je recimo zaveza med kraljem Janom III. Sobieskim in cesarjem Leopoldom I., na katero so vplivali papeški odposlanci. Leta 1683 je ta zaveza privedla do zmage nad turško vojsko, ki je oblegala Dunaj (dunajska zmaga). Iz kasnejšega obdobja velja omeniti uspešno posredovanje papeža Leona XIII. med Španijo in Nemčijo pri t. im. karolinški krizi (leta 1885) glede Karolinskega otočja v Tihem oceanu. Knez Otto von Bismarck je papeško diplomacijo prosil za arbitražno rešitev v sporu med Japonsko in Marianskimi otoki v Tihem oceanu. Nadalje je papež Janez XXIII. igral pomembno vlogo pri zmanjšanju mednarodnih napetosti ob kubanski raketni krizi leta 1962 med ZDA in Sovjetsko zvezo. Tudi čilsko-argentinski spor glede preliva Beagle je treba omeniti. Leta 1977 je namreč že tretje arbitražno sodišče v skladu z mednarodnim pravom odločalo o morski meji med Čilom in Argentino, vendar je slednja odločitev zavrnila. Dve leti kasneje (1979) je Čile predlagal posredovanje Svetega sedeža, ki pa je bilo uspešno. Čile in Argentina sta 2. maja 1985 v Vatikanskem mestu podpisala mirovni sporazum. Sveti sedež je svoje diplomatske aktivnosti usmeril tudi v reševanje napetih odnosov med ZDA in Kubo. V mesecu oktobru 2014 je sprejel delegaciji obeh držav, ti pa sta nato po petdesetih letih leta 2015 ponovno vzpostavili diplomatske odnose.
Glede Venezuele Sveti sedež ostaja previden, tudi zato, ker pretekli pogovori v Santu Domingu, ki jih je med venezuelsko vlado in opozicijo vodil nekdanji španski predsednik Zapatero, niso obrodili sadov. Vatikanska diplomacija je sodelovala najprej z nuncijem Emilom Paulom Tscherringom, nato pa še s kardinalom Claudiem Mario Cellijem, a kot je dejal papež: »Rodila se je miš, nič ni bilo, sam dim«.
Posredovanje papeža v Venezueli seveda ostaja ena od odprtih možnosti za rešitev političnih napetosti. Kardinal državni tajnik Svetega sedeža, Pietro Parolin, sicer nekdanji apostolski nuncij v Caracasu, je omenil »pozitivno nevtralnost« Svetega sedeža in dodal, da če obstaja volja obeh strani, se bo papež vedno zavzel »za iskanje mirnih in institucionalnih rešitev«.
Pripravil: Sebastijan Valentan, magister kanonskopravnih znanosti
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
