Sodišči in prve in druge stopnje sta tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, ker naj odvzem vozila ne bi bil protipraven, saj je imela tožena stranka podlago za zaseg v nacionalni zakonodaji (v določbah 148., 164. in 220. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)). Presodili sta, da elementi odškodninskega dejanskega stanu niso podani, kot tudi, da abstraktna odškodnina za neuporabo neuporabo (razen v primerih, ki jih predvideva zakon) v našem pravnem redu ni pravno priznana premoženjska škoda.
Vrhovno sodišče je s sklepom št. II Ips 315/2017 odločalo o tožnikovi reviziji. Najprej je presojalo sorazmernost med potrebami kazenskega postopka in lastninsko pravico tožnika ter s tem vprašanja protipravnosti ravnanja policije. Čeprav je policija delovala na podlagi zakona in čeprav tudi iz prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da zakonito postopanje organov ne more biti protipraven poseg v človekovo pravico.
Nič drugače ni niti v obravnavani zadevi. Je pa Vrhovno sodišče opozorilo na določbe 1. člena Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic (EKČP), ki določa, da je zaseg premoženja ter njegovo trajanje dopustno le, če ima podlago v zakonu; če je zakonski cilj stvarno upravičen in so sredstva pravno dopustna; če so izbrana sredstva primerna, uporabna in možna; če so potrebna in nujna ter če ustrezajo sorazmernosti v ožjem pomenu besede. Na tem mestu je Vrhovno sodišče opozorilo predvsem na sorazmernost trajanja zasega. Ni namreč videti razumnega razloga, da bi moral biti avtomobil v policijski hrambi za potrebe dokaznega postopka, ko pa je vendar mogoče vse potrebne identifikacijske podatke o vozilu evidentirati v uradnem zapisniku (80. členu ZKP) ter po potrebi napraviti skice, fotografije in podobno ter jih priložiti k zapisniku. Prav tako ni videti smiselnega razloga, da bi moral biti avtomobil ob kvalitetno zavarovanem dokazu še naprej v policijski hrambi. Ali povedano drugače: ni videti stvarno utemeljenega razloga, da bi bilo v tožnikovo lastninsko pravico poseženo dlje časa, kakor da se napravi za dokazni postopek ustrezno kvaliteten zapisnik. Vrhovno sodišče je tako razloge nižjih sodišč, ki utemeljujejo izostanek protipravnosti ter s tem odpad odškodninske podlage po 26. členu Ustave, spoznalo za materialnopravno napačne.
Sodišče je nadalje presojalo, ali je neuporaba zaseženega avtomobila sama po sebi ustreza pravnemu pojmu premoženjske škode. Ugotovilo je, da premoženjska škoda, drugače kot nepremoženjska, ne potrebuje specifične oblike, da bi bila pravno priznana, zato se tudi ne sprašujemo o obstoju pravno priznane premoženjske škode, marveč zgolj o tem, ali neko dejansko stanje ustreza pravnemu pojmu premoženjske škode ali ne. Tu se je sodišče naslonilo na pojem amortizacije, ki v luči pravila o škodi (132. člen OZ) pomeni zmanjšanje vrednosti premoženja. Škoda je ekonomski pojem in neuporaba lastne stvari predstavlja ekonomsko prikrajšanje. Slovenska pravna literatura je takšno stališče zastopala že več desetletij, praksa pa temu do sedaj še ni sledila.
Vrhovno sodišče je tako zaključilo, da sta nižji sodišči napačno uporabili materialno pravo tako glede vprašanja protipravnosti kot nujne prvine odškodninske odgovornosti države po 26. členu Ustave kot glede priznavanja škode za golo nemožnost uporabe vozila (132. člen OZ). Tako je reviziji ugodilo, obe sodbi nižjih sodišč razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
