Fašizem z Mussolinijem na čelu in z vsemi svojimi značilnostmi, kot so totalitarna družba, ki jo obvladuje fašistična stranka, odpravljen razredni boj, korporativno urejena družba, ki jo nadzoruje država, navznoter do družbenih skupin in navzven do drugih držav usmerjena militantnost ter rasizem, je Italiji vladal od leta 1922 do 1943, ko je Italija kapitulirala v drugi svetovni vojni.
Kot je nastanek fašizma za STA orisal zgodovinar Božo Repe, so po prvi svetovni vojni v Evropi vladale politično in socialno katastrofalne razmere. Celina se je razdrobila na veliko majhnih, nacionalističnih državic, ki so se v naslednjih letih začele spopadati med seboj. Vladajoči liberalizem je, podobno kot danes neoliberalizem, zanimal samo ekonomski dobiček, pozabil pa je na osnovne pravice državljanov. In v takšnem okolju so lahko začele vznikati radikalne ideje, zlasti komunizem na eni in fašizem na drugi strani.
Tako je bilo tudi v Italiji. Čeprav je bila zmagovalka v prvi svetovni vojni in je, tudi na račun Slovencev, dobila veliko ozemlja, je iz nje izšla ekonomsko uničena. V izrazito slabih socialnih razmerah so se predvsem na severu Italije in na obmejnih območjih, pojavile različne oblike fašizma, iz katerih je počasi nastalo enovito gibanje.
Ob nastanku gibanja leta 1919 je šlo, kot navajajo zgodovinski viri, sprva za levičarski izziv komunizmu in socializmu, ko pa je leta 1921 postalo politična stranka, Partito Nazionale Fascista (PNF), je imelo že izrazito desničarski program. Gibanje je imensko navdahnil latinski fasces, povezan snop palic s sekiro, kar je bil starorimski simbol oblasti.
Na terenu so mu pot utirali člani razbijaških odredov, skvadristi, ki so uničevali prostore in drugo premoženje predvsem komunističnih strank in socialističnih sindikatov ter drugih nasprotnikov ali narodov ter z noži, palicami ali pištolami napadali posameznike ali jih silili piti ricinovo olje.
Kot je pojasnil Repe, je bila v ozadju ena izmed temeljnih prvin fašizma, to je, da so Italijani, ki so večvreden narod, ogroženi, da jih ogrožajo drugi - notranji sovražniki, to so komunisti in socialisti, ter zunanji sovražniki, predvsem Slovani s tedanjim nastankom jugoslovanske države.
To se je kazalo tudi v odnosu do uradno nepriznanih slovenske in hrvaške manjšine, katerih pripadnike so fašisti (in tudi drugi Italijani) obravnavali kot polsužnje - od tod izraz ščavi. Za Slovence najbolj usodna razbijaška akcija je bil požig Narodnega doma v Trstu 13. julija 1920. Po Mussolinijevem prevzemu oblasti pa se je začelo še nasilno poitalijančevanje. Zaradi tega se je med vojnama po ocenah izselilo 70.000 Slovencev.
Fašisti so spotoma oblikovali svoje lastne rituale in identiteto ter odkrito začeli vzpon na oblast, ki so si jo jeseni leta 1922 tudi prilastili. Ne z mitično opevanim pohodom na Rim, temveč že prej, saj je Mussoliniju pot utrla tedanja liberalna vlada. Fašisti so jo prisilili, predvsem pa ob tem prepričali kralja, da vojska proti pohodu na Rim ni posredovala. V tem kontekstu so lahko prevzeli vlado in nato postopoma uvedli diktaturo, temelječo na predpostavki ena rasa, ena država, en vodja.
Ta pojav v medvojnem času ni bil značilen le za Italijo. V Nemčiji se je vzpel nacizem, sicer pa so večini srednjeevropskih držav - edina izjema je bila demokratično urejena Češkoslovaška - tedaj vladali avtokratski, v najboljšem primeru poldemokratični sistemi, ki so vsi tako ali drugače težili k fašizmu, pri čemer pa v nekaterih državah, kot je bila Jugoslavija, zaradi večnacionalnih razmerij ni bilo mogoče uvesti fašizma v italijanski obliki. Fašizem oz. nacizem pa sta bila zelo privlačna tudi za veliko ljudi v Veliki Britaniji in ZDA, je še spomnil Repe in pri tem postavil vzporednice z današnjim časom.
"Najbolj zaskrbljujoče je to, da se ti vzorci v sodobni Evropi ponavljajo. Evropa spet teži k razbitju, k majhnim, nacionalističnim državam, ki vidijo krivce za svoje stanje ali v EU kot instituciji ali v drugih državah, predvsem pa v beguncih in v iskanju notranjih sovražnikov," je obžaloval Repe. "Ideologija fašizma je marsikje postala sestavni del družbene miselnosti, ponekod postaja del družbene ureditve."
"To so drobna znamenja, ki pa so zelo signifikantna in kažejo na to, da smo se na nek način potiho že vrnili v 30. leta minulega stoletja," je dodal Repe in poudaril, da je prav "to, da vsaka generacija vsakič znova izgubi zgodovinski spomin, najbolj očiten znak, da se morda pripravlja nova vojna".
Pri tem je izpostavil pojav rasističnih idej, kar se vidi v odnosu do Romov v Italiji in na Madžarskem. In tudi v današnjem odnosu do slovenske manjšine v Italiji, na kar po besedah Repeta kažejo izjave predsednika Evropskega parlamenta Antonia Tajanija in dejstvo, da borcev proti fašizmu, kot so bili tigrovci, Rim ne priznava, temveč jih ima za teroriste. "Kar je še dodatno žalostno je to, da Slovenija ob tem molči in da se tudi predsednik države Borut Pahor do tega ne želi opredeljevati," je še dejal Repe.
Ljubljana, 21. marca (STA)
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
