Direktiva na evropski ravni prvič celostno naslavlja področje nasilja nad ženskami in nasilja v družini. Uvaja nekatera nova kazniva dejanja, na primer prisilne poroke ter ravnanja, pri katerih se uporabljajo nove tehnologije, in ki predstavljajo nasilje nad ženskami, pohabljanje ženskih spolnih organov pa opredeljuje kot samostojno kaznivo dejanje.
Direktiva prinaša višje standarde glede obravnave žrtev kaznivih dejanja nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter njihovih družinskih članov, predvsem preko vzpostavljenih mehanizmov za prepoznavanje individualnih potreb - tako z vidika zaščite, kot zagotavljanja storitev, ki so potrebne za preprečevanje ponovne viktimizacije, ter zagotavljanje dostojanstva ter možnosti nadaljnje participacije žrtve v družbi. Direktiva predvideva pripravo individualne ocene potreb žrtve po zaščiti ter po podpori, ki se izvaja v obliki podpornih storitev, ter tudi bistveno večjo usmerjenost teh podpornih storitev k sami žrtvi.
Slovenija je v teku poganjanj aktivno podpirala predlog direktive in si prizadevala, da bi bilo v direktivi opredeljeno tudi kaznivo dejanje posilstva. Žal direktiva ne vsebuje moderne definicije tega kaznivega dejanja, je pa v dokument vključena zahteva glede potrebnega izobraževanja o modelu privolitve.
Direktiva predstavlja pomemben mejnik EU v boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini, ki bo uvedel visoke standarde, tako glede kaznivih dejanj, kot tudi obravnave žrtev.
Ministrica Andreja Katič: »Posebej se bom zavzemala za čimprejšnji prenos direktive v naš pravni red, četudi je rok za implementacijo te direktive v letu 2027. Nasilje nad ženskami in nasilje v družini pomenita kršitev človekovih pravic in predstavljata diskriminacijo. Obžalujem le, da v besedilo direktive ni umeščena inkriminacija posilstva na podlagi odsotnosti privolitve, vendar je direktiva močno zavezana tudi prevenciji na tem področju, še posebej glede sprejemanja in ozaveščanja o pomenu modela soglasja, kar je korak v pravo smer.«
