V prejšnji kolumni sem primerjal davčno-socialna položaja samostojnega podjetnika in družbenika v enoosebni družbi z omejeno odgovornostjo, ki je v njej tudi zaposlen. Izračuni jasno pokažejo, da je položaj družbenika v d. o. o. pomembno boljši od položaja samostojnega podjetnika. Tokrat bom predstavil razlike v posledicah neplačevanja obveznih socialnih prispevkov.
Podjetnik se mora obvezno vključiti v vse štiri obvezne sisteme socialnih zavarovanj: (1) v pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 15. člena ZPIZ-2, (2) v obvezno zdravstveno zavarovanje na podlagi 5. točke 15. člena ZZVZZ, (3) v zavarovanje za primer brezposelnosti na podlagi pete alineje prvega odstavka 54. člena ZUTD in (4) v zavarovanje za starševsko varstvo na podlagi 4. točke 8. člena ZSDP-1.
Družbenik, ki je hkrati poslovodja enoosebne družbe z omejeno odgovornostjo, se v sistem obveznih socialnih zavarovanj lahko vključi na dveh različnih zakonskih podlagah. Družbenik, ki je hkrati poslovodja, lahko z družbo sklene delovno razmerje. Če se odloči, da z družbo ne sklene delovnega razmerja, se v sistem socialnih zavarovanj vključi kot družbenik poslovodja (16. člen ZPIZ-2).
Odločitev, ali je za družbenika bolje, da z družbo sklene delovno razmerje ali ne, je sicer večplastna, v praksi pa družbeniki skoraj vedno z družbo raje sklenejo delovno razmerje. Z vidika ekonomsko racionalnega posameznika je to dobra izbira, razen za tiste družbenike poslovodje, ki si želijo izplačevati redni mesečni dohodek, višji od 3,5-kratnika povprečne slovenske plače, saj podobno kot pri podjetnikih tudi pri družbenikih poslovodjih zakon postavlja socialno kapico, torej najvišjo osnovo za plačilo socialnih prispevkov (peti odstavek 145. člena ZPIZ-2). V vsakem primeru tudi za sistem socialnih zavarovanj velja, da ima družbenik v enoosebni družbi pomembno večjo fleksibilnosti pri oblikovanju »paketa in obsega« zavarovanja po lastni meri.
Družbenik delavec je vključen v celoten sistem obveznih socialnih zavarovanj, družbenik poslovodja, ki nima sklenjenega delovnega razmerja, pa se mora obvezno vključiti v tri od štirih obveznih socialnih zavarovanj: (1) v pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 16. člena ZPIZ-2, (2) v obvezno zdravstveno zavarovanje na podlagi 6. točke 15. člena ZZVZZ in (3) v obvezno zavarovanje za starševsko varstvo na podlagi 7. točke 8. člena ZSDP-1. Družbeniki poslovodje torej niso vključeni v zavarovanje za primer brezposelnosti.
Z vidika podjetnika neplačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pomeni, da se mu obdobje neplačanih prispevkov ne všteva v zavarovalno dobo. Po določbi 133. člena ZPIZ-2 se namreč v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja, če so bili zanje plačani predpisani prispevki. Zavarovalna doba je seveda pomembna tako za izpolnjevanje pogojev za pridobitev starostne pokojnine kot tudi kot element pri izračunu osnove za odmero starostne pokojnine.
Neplačilo prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje podjetniku na podlagi 78.a člena ZZVZZ povzroči zadržanje pravice do zdravstvenih storitev in denarnih dajatev iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja, in sicer za ves čas, ko nima poravnanih obveznosti plačevanja prispevkov.[1] Zakon zavarovancu sicer omogoča, da pravice iz zdravstvenega zavarovanja, ki so bile zadržane, uveljavlja po poplačilu dolga, saj zaradi neplačanih prispevkov pravica ni izgubljena, temveč le zadržana.
Pri tem naj posebej poudarim, da zadržanje pravic iz zdravstvenega zavarovanja velja samo za zavarovanca iz 78.a člena ZZVZZ, kar pomeni, da če pride do spremembe statusa tega zavarovanca, potem mora zadržanje pravic prenehati. Če samostojni podjetnik v osebnem stečaju preneha z dejavnostjo in se zaposli ali zavaruje na kateri drugi podlagi, ki ni določena v 78.a členu ZZVZZ, mu ne glede na to, da prispevki še niso plačani, ni več mogoče zadržati pravic in obveznega zdravstvenega zavarovanja.
Tudi pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti so vezane na plačilo prispevkov (drugi odstavek 59. člena ZUTD). Neplačevanje prispevkov pomeni, da podjetnik pravic sploh ne pridobi. Plačilo prispevkov za starševsko varstvo ni pogoj za pridobitev pravic iz naslova starševskega varstva in družinskih prejemkov.
V primeru osebnega stečaja podjetnika so terjatve glede socialnih zavarovanj prednostne terjatve in jih v postopku odpusta obveznosti ni mogoče odpusti.
Posameznik, ki gospodarsko dejavnost opravlja v okviru družbe z omejeno odgovornostjo, je lahko v sistem obveznih zavarovanj, kot je bilo že povedano, vključen na osnovi dveh različnih zavarovalnih podlag. Če je v sistem vključen kot delavec, imajo zanj neplačani prispevki pomembno manj posledic, ko to velja za podjetnika. Če delodajalec ne plača oziroma celo ne obračuna prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, se delavcu to obdobje kljub temu šteje v zavarovalno dobo (glej 134. in 134.a člen ZPIZ-2). Takšnemu delavcu se lahko pod pogoji iz 30. člena ZPIZ-2 »zgolj« spremeni način izračuna osnove za izračun pokojnine. Zakon namreč določa, da se za leto zavarovanja pri izračunu pokojninske osnove upošteva koledarsko leto, v katerem so bili za najmanj šest mesecev zavarovanja plačani prispevki od osnove, zavarovanec pa je v njem dopolnil najmanj šest mesecev zavarovalne dobe. Če so bili v posameznem koledarskem letu prispevki od osnov plačani za krajše obdobje, kot je določeno v tretjem odstavku 30. člena ZPIZ-2, ali če obvezno zavarovanje sploh ni obstajalo oziroma če podatkov o osnovah ni mogoče pridobiti, se tako leto pri izračunu pokojninske osnove preskoči. V tem primeru se pri določitvi obdobja iz drugega odstavka tega člena upošteva prvo naslednje koledarsko leto, za katero obstajajo podatki o osnovah, od katerih so bili plačani prispevki.[2]
Delavec ima kljub neplačilu socialnih prispevkov še vedno vse pravice iz zdravstvenega zavarovanja. Enako velja za pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti (tretji odstavek 59. člena ZUTD) in za pravice iz naslova starševskega varstva.
V primeru stečaja družbe ima družbenik delavec iz naslova pravic iz delovnega razmerja (plače in prispevki) prednostno terjatev. Terjatve iz naslova prispevkov so terjatve do delodajalca in ne do delavca (družbenika), kar pomeni, da jih delavec družbenik seveda (nikoli) ni dolžan plačati. Pri tem samo v razmislek, da je ureditev v ZFPPIPP, po kateri so terjatve iz naslova neplačanih prispevkov prednostne terjatve, sistemsko napačna, saj neplačilo prispevkov v končni fazi ne vpliva na pravice ali položaj delavca, ampak »zgolj« na finančni položaj posamezne socialne blagajne, kar pomeni, da bi morale imeti te terjatve enak status kot druge davčne (javne) terjatve, torej status navadne terjatve. A to je verjetno diskusija za kdaj drugič.
Za posameznika, ki je zavarovan na podlagi statusa družbenika poslovodje, ima neplačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje enake posledice kot za samostojnega podjetnika. Obveznost plačila prispevkov je namreč obveznost družbenika poslovodje, ne gospodarske družbe. Obdobja neplačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje se tako ne vračunajo v zavarovalno dobo. Neplačilo obveznih prispevkov za zdravstveno zavarovanje ima enake posledice kot pri podjetnikih, družbenik poslovodja ima torej za čas neplačila prispevkov zadržane pravice. Družbeniki poslovodje kljub neplačilu prispevkov obdržijo pravice iz naslova starševskega varstva.
Stečaj gospodarske družbe ne vpliva na posledice neplačevanja prispevkov, družbenik, ki z dnem začetka stečaja preneha biti poslovodja, izgubi podlage za vključitev v obvezna socialna zavarovanja, in ker ni zavarovan za primer brezposelnosti, tudi ni upravičen do nadomestila za brezposelnost. V primeru osebnega stečaja družbenika poslovodje imajo terjatve značilnost prednostnih terjatev in jih v postopku odpusta obveznosti ni mogoče odpustiti.
Tudi primerjava posledic neplačevanja prispevkov za obvezna socialna zavarovanja nam pokaže, da je položaj družbenika, ki z »lastno« družbo sklene pogodbo o zaposlitvi, pomembneje boljši kot položaj podjetnika. Namen zakonodajalca je namreč bil, da se tudi v sistemu socialnih zavarovanj posebej varuje položaj delavca, in to tudi za primere, ko mu delodajalec ne bi plačeval prispevkov. Ker drugi odstavek 73. člena ZDR-1 kljub pomanjkanju elementov delovnega razmerja, navedenih v 4. členu ZDR-1, družbenikom, ki so poslovodje v enoosebnih družbah, omogoča sklenitev delovnega razmerja, se to varstvo samodejno razširi tudi na to skupino posameznikov, čeprav so ekonomsko gledano sami odgovorni za plačevanje svojih prispevkov.
[1] Zadržanje pravic velja tako za podjetnika kot za njegove družinske člane, ki so zavarovani po njem, razen za otroke – ti uživajo posebno varstvo.
[2] To z vidika višine pokojnine lahko pomeni tako prikrajšanje kot bonus. Če je delavec v obdobju neplačanih prispevkov imel nadpovprečno visoko plačo, to negativno vpliva na višino pokojninske osnove, in obratno, če je v obdobju neplačanih prispevkov imel podpovprečne dohodke, to pozitivno vpliva na višino pokojninske osnove.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
