Ustavno sodišče se je v odločbi Up-1702/22 z dne 14. 3. 2024 prvič soočilo z izjemnim pomenom prakse Sodišča EU (SEU) za ustavna procesna jamstva v slovenskem kazenskem postopku. SEU lahko z razlago direktiv EU daje obdolžencem v kazenskem postopku širši obseg pravic, kot jih zagotavlja Evropska konvencija o človekovih pravicah (EKČP), ustaljena ustavnosodna presoja pa se mora temu prilagoditi.
Ustavna pritožnica je bila pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Pred sodiščema prve in druge stopnje je neuspešno uveljavljala, da zakonski znaki tega kaznivega dejanja niso podani. Vrhovno sodišče pa je pritožničini zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, ker je ugotovilo, da to drži. Ker je opis kaznivega dejanja vseboval tudi vse zakonske znake tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, je Vrhovno sodišče pritožnico obsodilo za to kaznivo dejanje. Ocenilo je, da položaj obrambe s spremembo pravne opredelitve ni bil prizadet.
Odločitev Vrhovnega sodišča bi mogoče celo prestala preizkus pred Ustavnim sodiščem, če ne bi SEU štiri mesece prej razsodilo v zadevi C-175/22, BK, ob udeležbi Spetsializirana prokuratura, z dne 9. 11. 2023. V tej zadevi je bolgarsko sodišče zanimalo, ali je ureditev, ki sodišču omogoča, da brez predhodne seznanitve obdolženca prekvalificira kaznivo dejanje v obtožbi, v skladu z Direktivo 2012/13/EU o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku. Ker je SEU na vprašanje bolgarskega sodišča odgovorilo nikalno, je Ustavno sodišče pravico do obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave napolnilo tako, da vključuje tudi pravico obdolženca, da je pravočasno obveščen o tem, da namerava sodišče prekvalificirati kaznivo dejanje v obtožbi. Ni namreč izključeno, da bo obdolženec, potem ko bo seznanjen s predvideno novo opredelitvijo, svojo obrambo organiziral drugače.
Iz ločenih mnenj k odločbi Ustavnega sodišča je razvidno, da so si sodniki sodbo SEU različno razlagali, tudi tako, da ne zagotavlja absolutne in brezpogojne seznanitve s prekvalifikacijo kaznivega dejanja. Treba je upoštevati, da je SEU sprejelo sklepne predloge hrvaške generalne pravobranilke Tamare Ćekuta. V njih sta predstavljeni zadevna sodna praksa SEU in Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Ćekuta poudari, da če iz sodne prakse ESČP izhaja, da je v nekaterih okoliščinah mogoče kaznivo dejanje prekvalificirati brez zagotovitve možnosti, da se obdolženec odzove na spremembo, to ne pomeni nujno, da je treba enako razlagati tudi evropsko zakonodajo. Prekvalifikacija je po praksi ESČP dopustna, če sodišče domneva, da je obdolženec že imel možnost obrambe in da se obrambna strategija tudi pri spremenjeni pravni kvalifikaciji ne bi razlikovala. Ćekuta pa opozori, da ni naloga sodišča, da presoja hipotetične strategije obrambe: prvič, takšna presoja je subjektivna in negotova, drugič, lahko je v nasprotju z načelom nepristranskega sojenja. Zato Ćekuta predlaga jasno pravilo: če sodišče meni, da bi bilo treba pravno opredelitev kaznivega dejanja spremeniti, mora obdolženi osebi omogočiti obrambo na podlagi nove opredelitve. Jasno in preprosto pravilo bolj krepi zaupanje med državami članicami glede zagotavljanja temeljnih procesnih jamstev (kar je poglavitni cilj te direktive) kot subjektivne ocene sodišč glede morebitnih strategij obrambe. Okoliščina, da se zato kazenski postopek lahko podaljša, nad zahtevami poštenega postopka ne prevlada.
Ćekuta opozori tudi na besedilo četrtega odstavka 6. člena direktive, ki vsebuje besedno zvezo »če je to potrebno za zaščito poštenosti postopka«. Meni pa, da iz zakonodajnega gradiva k direktivi ne izhaja z gotovostjo zakonodajalčev namen, da bi direktiva v tem delu samo ponovila standarde ESČP. Po mnenju generalne pravobranilke ima večjo težo, da je namen direktive okrepiti medsebojno zaupanje.
Kot rečeno, SEU je predloge generalne pravobranilke upoštevalo. Sprejelo je tudi njeno tezo, da celo ob enakih zakonskih znakih prvotnega in novega kaznivega dejanja ni mogoče izključiti, da bi obdolženec ob seznanitvi s prekvalifikacijo svojo obrambo organiziral drugače. Prostora za interpretacijo tako jasne odločitve SEU ni veliko. Menim, da je razlaga prve alineje 29. člena Ustave, ki jo je zavzelo Ustavno sodišče, dosegla namen direktive, na katerega opozarjata SEU in generalna pravobranilka.
Implementacija odločitev SEU v slovenski kazenski postopek je izziv z vidika pravne terminologije. Delovni jezik sodišča je francoščina, sodba pa se nato prevede v 22 jezikov držav članic EU. V prevedenih sodbah so lahko izrazi, ki se na dotičnem pravnem področju ne uporabljajo. Kaj so to »sestavni elementi« kaznivega dejanja, ki so omenjeni v več točkah obrazložitve sodbe C-175/22? Šele primerjava z drugimi jezikovnimi različicami pokaže, da so s tem mišljeni zakonski znaki kaznivega dejanja, ne pa na primer »bit kaznivega dejanja« ali karkoli drugega. Približevanje ustavnih procesnih jamstev v EU bi lahko zahtevalo tudi enoten pravni terminološki slovar.
Pregled sodb v iskalniku Curia pokaže, da večino vprašanj za predhodno odločanje v kazenskih zadevah postavijo Bolgari. Domnevam, da tudi zato, ker ima bolgarska sodniška akademija veliko denarnih sredstev za izobraževanje ter sodnike redno pošilja na razmeroma draga izobraževanja s področja prava EU v Trier in Luxembourg. Pred kratkim mi je bolgarska kazenska sodnica povedala, da imajo njeni kolegi na sodišču izdelane obrazce za postavljanje vprašanj SEU in da jim zato to ne vzame veliko časa, od tega pa da ima korist celotno sodišče.
Enotna razlaga direktiv s področja kazenskega prava je v domeni SEU. Ni nujno, da je bil namen evropskega zakonodajalca, da bi te direktive dajale večji obseg pravic kot EKČP in da bi postavljale tako jasna pravila, ki ne dopuščajo veliko interpretacije. Kolega iz Evropskega parlamenta je nedavno omenil, da so direktive kot otroci – po rojstvu lahko postanejo nekaj povsem drugega, kot si mislil, da bodo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
