Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v zanimivi zadevi Bryan in drugi proti Rusiji presojalo vprašanje, ali sta bila pridržanje in aretacija pritožnikov s strani Rusije v nasprotju s pravicami do varovanja prostosti in osebne varnosti iz 5. člena ter pravice do svobode izražanja iz 10. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP).
Dejansko stanje zadeve sega v leto 2013, ko je skupina tridesetih aktivistov Greenpeacea načrtovala protest, cilj kampanje pa je bil »zagotoviti mednarodni sporazum za ustvarjanje svetovnega zatočišča na nenaseljenem območju okoli severnega tečaja in prepoved črpanja nafte na morju in industrijskega ribolova v arktičnih vodah«. Z ladjo Arctic Sunrise, ki je plula pod nizozemsko zastavo, so se tako aktivisti iz različnih držav odpravili proti naftni ploščadi Prirazlomnaya v ruski ekonomski coni, o načrtovanem mirnem protestu in namenu vzpona na ploščad pa so vnaprej obvestili osebje na ploščadi ter rusko obalno stražo. Tako so se 18. septembra 2013 z manjšimi čolni približali ploščadi, dva izmed protestnikov pa sta se začela vzpenjati, da bi na spodnje ogrodje izobesila transparent. Oboroženi ruski državni agenti so jima takoj začeli groziti in tudi streljati z vodnim topom, zato sta splezala nazaj proti morju, nato pa so ju agenti pridržali in odpeljali na ladjo obalne straže. Preostalim protestnikom, ki so se vrnili na Arctic Sunrise, so odredili, naj se ustavijo in dovolijo preiskovalni skupini na krov, ker so aktivisti napadli platformo in so osumljeni piratstva in terorizma. Ti so to zavrnili in zahtevali izročitev dveh aktivistov, ki sta ostala pridržana. Naslednji dan so se oboroženi agenti ruske zvezne varnostne službe iz helikopterja spustili na ladjo aktivistov, prevzeli nadzor in jih odvlekli v pristanišče Murmansk, da bi sprožili upravni prekrškovni postopek. Pot je trajala do 24. septembra.
Preiskovalni odbor Ruske federacije je začel kazenski postopek in protestnike aretiral zaradi suma piratstva, saj naj bi bila ploščad klasificirana kot plovilo. Okrajni sodnik je odobril pripor do 24. novembra, protestniki pa so se pritožili zoper odredbe o pridržanju in trdili, da ni bilo razlogov za vložitev obtožbe piratstva, saj Prirazlomnaya očitno ni plovilo. Pritožniki so tudi trdili, da sta bila njihova aretacija in pridržanje nezakonita, ker med drugim niso bili privedeni pred sodnika v oseminštiridesetih urah po dejanski aretaciji. Sodišča v vseh postopkih so kasneje ugotavljala, da je bila ploščad vpisana v register plovil ter da osebe v času potovanja do pristanišča niso bile pridržane, saj so se lahko prosto gibale po ladji. Kasneje so oblasti vseeno ugotovile, da Prirazlomnaya ni plovilo, zato kaznivega dejanja piratstva ni bilo, zato so obtožnico spremenili v kaznivo dejanje huliganstva, vsi obtoženi pa so bili kasneje izpuščeni.
Že oktobra 2013 je Nizozemska proti Rusiji sprožila postopek meddržavne arbitraže na podlagi Konvencije Združenih narodov o pomorskem pravu. Arbitražni tribunal je ugotovil, da ukrepi kazenskega pregona, ki jih je Rusija sprejela v zvezi z ladjo Arctic Sunrise po nezakonitem vkrcanju, zasegu in pridržanju ladje, niso imeli podlage v mednarodnem pravu.
Protestniki so kasneje, kot že opisano v uvodu, vložili pritožbo tudi pri ESČP zaradi domnevne kršitve 5. in 10. člena EKČP. Njihova prvotna aretacija in pripor ter pripor pred sojenjem naj ne bi bili v skladu z zakonom, s tem pa naj bi bila kršena pravica do svobode in osebne varnosti. ESČP je najprej presojalo, ali je pridržanje na poti do Murmanska sploh pomenilo odvzem prostosti po 5. členu EKČP. Rusija je namreč zatrjevala, da so dva protestnika, ki sta plezala na ploščad, odpeljali zaradi zagotovitve njune varnosti in ju obravnavali kot ponesrečenca v morju. Posredovanje s helikopterjem pa je bilo po njihovem potrebno, saj so protestniki navzven dajali vtis, da nosijo orožje in imeli pokrite obraze, kasneje pa so se na poti v pristanišče lahko prosto gibali po ladji in jim torej prostost ni bila odvzeta. Pritožniki so odgovorili, da v nobenem postopku na nacionalni ravni ni bilo slišati argumenta, da naj bi šlo za reševanje oseb v stiski. Poleg tega so jima za čas, ko sta bila na ladji obalne straže, odvzeli osebne predmete in bila pod stalnim nadzorom. Prav tako so bili pritožniki ves čas plutja do pristanišča zaprti v kabine, odvzeli pa so jim vse komunikacijske naprave. ESČP je po preverjanju navedenih dokazov potrdilo, da je element prisile vsekakor obstajal in da so ruski državni organi osebam v omenjenih obdobjih odvzeli prostost.
Ugotoviti pa je bilo treba, ali je bil ta odvzem prostosti tudi nezakonit. Pritožniki so nezakonitost zatrjevali in trdili, da njihov pripor pred sojenjem ni temeljil na utemeljenem sumu, da so storili kaznivo dejanje piratstva, ker je Greenpeace predhodno obvestil rusko obalno stražo o načrtovani miroljubni protestni akciji na ploščadi Prirazlomnaya, ker njihovo pridržanje na poti do pristanišča ni bilo nikjer uradno evidentirano in ker je bila nezakonitost ugotovljena že z arbitražo. ESČP je potrdilo navedbe pritožnikov, da njihovo pridržanje ni bilo zavedeno v nobene uradne evidence, in ni sprejelo trditve vlade, da v času, ko sta bila pritožnika ujeta v bližini naftne ploščadi, »na kraju, kjer je bil prekršek odkrit, ni bilo mogoče sestaviti zapisnika o upravnem prekršku«. Poudarilo je, da je nepriznano pridržanje posameznika popolna negacija jamstev iz 5. člena in najhujša kršitev te določbe. Pri odvzemu prostosti je zlasti pomembno, da je izpolnjeno splošno načelo pravne varnosti. Zato je bistveno, da so pogoji za odvzem prostosti jasno opredeljeni in da je uporaba samega zakona predvidljiva, tako da izpolnjuje standard »zakonitosti«, ki ga določa EKČP: standard, ki zahteva, da je vsa zakonodaja dovolj natančna in se tako prepreči vsako tveganje arbitrarnosti. Pravni pojem arbitrarnosti presega vprašanje skladnosti z nacionalnim pravom, tako da je lahko odvzem prostosti zakonit v smislu domačega prava, vendar še vedno v nasprotju z EKČP. Poleg tega je ESČP izpostavilo, da tudi po spremembi obtožnice iz piratstva v huliganstvo domača sodišča niso ponovno pretehtala odločitve o priporu. Na podlagi vsega navedenega je ESČP tako ugotovilo kršitev 5. člena EKČP tako glede pridržanja dveh protestnikov na ladji obalne straže kot v času plutja do pristanišča Murmansk.
Pritožniki so zatrjevali tudi kršitev pravice do svobode izražanja iz 10. člena EKČP. Po mnenju vlade ni bila jasna namera pritožnikov, da prejemajo in širijo informacije. Pritožniki so odgovorili, da so vodstvo Gazproma in ruske oblasti obvestili o svoji nameri mirnega protesta ter da je neposreden protest, tudi če gre za oviranje dejavnosti, zoper katero se protestira, zaščitena oblika izražanja mnenja po 10. členu. S svojim protestom so nameravali posredovati informacije o grožnji okolju, ki jo povzroča načrtovano vrtanje nafte na ploščadi.
ESČP je v preteklosti že razsodilo, da protesti lahko pomenijo izražanje mnenja v smislu 10. člena EKČP. Po ugotovitvi, da je protest pritožnikov na ploščadi Prirazlomnaya pomenil izražanje mnenja v smislu 10. člena, je ugotovilo, da so prijetje pritožnikov, njihovo pridržanje in kazenski pregon pomenili vmešavanje v njihovo svobodo izražanja, vprašanje pa je bilo, ali je to vmešavanje bilo zakonito oziroma zasledovalo legitimne cilje v dobro demokratične družbe. Ker je ESČP že ugotovilo, da so zahteve po zakonitosti tako v primeru 5. kot 10. člena namenjene zaščiti posameznika pred arbitrarnostjo ter da je bil odvzem prostosti nezakonit, je tako tudi že odgovorilo na vprašanje zakonitosti vmešavanja v pravico do izražanja mnenja ter Rusiji naložilo kazen za kršitev 5. in 10. člena EKČP.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
