Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v sodbi Hurbain proti Belgiji tehtalo pravico do svobode govora in objave informacij ter informiranja javnosti na eni strani in pravice do pozabe oziroma zasebnosti posameznika na drugi strani.
Pritožbo pri ESČP je vložil založnik belgijskega dnevnega časopisa Le Soir (pritožnik) v odziv na sodbo nacionalnega civilnega sodišča, ki mu je naložilo, da na podlagi pravice do pozabe anonimizira elektronsko spletno različico članka v arhivu. V tiskani izdaji časopisa iz leta 1994 je članek o vrsti prometnih nesreč s smrtnim izidom, ki so se zgodile v nekaj dneh, poročal o prometni nesreči, ki jo je povzročil G., ki je bil pod vplivom alkohola. V nesreči sta umrli dve osebi, trije so bili poškodovani. V članku je bilo omenjeno polno ime G. Ta je bil v tistem času zdravnik in ta poklic opravlja še naprej. Leta 2000 je bil v zvezi z incidentom obsojen na pogojno kazen dveh let zapora. Kazen je odslužil in bil leta 2006 rehabilitiran v zdravniški poklic.
Od leta 2008 spletna stran časopisa ponuja elektronsko različico svojih arhivov vse do leta 1989, vključno z zgoraj omenjenim člankom, ki je bil prosto dostopen vsem. G. je 15. junija, 7. julija in 19. avgusta 2010 pisal pravni službi lastnice Le Soir in zahteval, da se članek odstrani iz elektronskega arhiva časopisa ali vsaj anonimizira. V utemeljitev svoje zahteve se je G. skliceval na dejstvo, da je zdravnik in da se je članek pojavil na seznamu rezultatov iskanja, ko je bilo njegovo ime vneseno v iskalnike, vključno z internim iskalnikom časopisa in Googlom. Bal se je, da bo zaradi tega odpuščen ali da bo izgubil paciente. Ker so bili pozivi neuspešni, je pri nacionalnem sodišču zahteval anonimizacijo spletnega arhiva in podredno, če bi pritožnik dejansko predložil tehnične dokaze o nezmožnosti anonimizacije, odredbo, s katero bi morali spletni različici članka dodati oznako »noindex«, kar bi preprečilo, da bi se pojavil na seznamu rezultatov v iskalniku spletne strani časopisa. Po mnenju G. mu je časopis z neodzivnostjo kršil pravico do pozabe na spletu. Odgovor časopisa je bil, da bi moral G. svoje zahteve nasloviti direktno na Google. Prvostopenjsko sodišče je s sodbo pritrdilo G. in od pritožnika zahtevalo, da v digitalni različici članka na svoji spletni strani ime G. nadomesti s črko X.
Založnik je na podlagi tega vložil pritožbo na drugostopenjsko sodišče z argumenti, da arhiviranih člankov ni mogoče spreminjati, da bi se s spreminjanjem indeksacije pojavile težave pri uporabi spletne strani ter da je za cenzuro elektronskih komunikacij zahtevana jasna in predvidljiva pravna podlaga, ki je v Belgiji takrat ni bilo. Ker je bil pritožnik tudi na drugi stopnji neuspešen, je začel postopek pred ESČP in zatrjeval kršitev pravice do svobode izražanja in informiranja iz 10. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Sodni senat je že odločil, da kršitve ni bilo, ker so domača sodišča pretehtala pravice v skladu z merili, določenimi v sodni praksi ESČP, pri čemer so posebno težo pripisala škodi, ki jo je utrpel G., in dejstvu, da je anonimizacija članka na spletni strani Le Soir pustila same arhive nedotaknjene in je bila najučinkovitejši ukrep med tistimi, ki bi jih lahko sprejeli v tej zadevi, ne da bi nesorazmerno posegli v pritožnikovo svobodo izražanja.
Postopek se je nadaljeval pred velikim senatom, kjer je pritožnik poudaril, da se obravnavana zadeva nanaša na digitalne arhive, katerih cilj je bil po njegovem mnenju ohraniti informacije na izčrpen način za prihodnje generacije. Skladno s tem ni mogoče trditi, da zaradi poteka časa od prvotne objave članka do danes tak arhiv krši pravico do zasebnosti. Dodal je, da je utemeljitev anonimizacije s sklicevanjem na papirni arhiv zastarela, netočna in neprimerna, saj je prihodnost založništva odvisna od prehoda na digitalno tehnologijo. Vlada je v odgovor navedla, da odredba o anonimizaciji ni spodkopala celovitosti arhivov, ampak je preprosto omejila dostop javnosti do spletnega članka, ki omenja ime G. Papirnati arhivi bi ostali nedotaknjeni in zainteresirane osebe, kot so raziskovalci, bi lahko še vedno zahtevale dostop do prvotne različice članka. Poleg tega je poudarila, da je bila škoda, ki je zdravniku nastala zaradi dostopnosti informacij o njegovem kaznivem dejanju tudi po preteku toliko let in odsluženi zaporni kazni, nesorazmerna.
Veliki senat ESČP je pri presojanju zadeve najprej zapisal, da ni sporno, da je zahteva po anonimizaciji posegala v pravico pritožnika do svobode izražanja. Vprašanje, na katero je bilo treba odgovoriti, pa se je nanašalo na nujnost in sorazmernost tega posega. V tem primeru gre le za nadaljnjo dostopnost informacij na internetu, in ne za prvotno objavo kot tako. Poleg tega je bil izvirni članek objavljen zakonito. Nazadnje je opozorilo, da je šlo za novico, objavljeno in nato arhivirano na spletni strani za namene novinarstva, kar je v središču svobode izražanja iz 10. člena EKČP.
Na drugi strani pa je poudarilo pomen pravice do pozabe v kontekstu pravice do zasebnosti iz 8. člena EKČP. Da bi se ta določba lahko uporabila, mora napad na ugled osebe doseči določeno stopnjo resnosti in biti izveden na način, ki škodi uživanju pravice do spoštovanja zasebnega življenja. Ta zahteva se nanaša tako na družbeni kot poklicni ugled, v sodni praksi pa so podatki v zvezi s kazenskimi postopki že bili označeni za občutljive. Poleg tega je ESČP zapisalo, da v nasprotju s trditvami pritožnika pretečeni čas vsekakor vpliva na vprašanje pravice do pozabe na spletu. Menilo je, da ima G. po šestnajstih letih legitimen interes, da bi se mu omogočila ponovna vključitev v družbo brez trajnega opomina na preteklost.
Glede vprašanja javnega interesa dostopa do relevantnih informacij je ESČP pritrdilo nacionalnemu sodišču, ki je odločilo, da dvajset let po dogodkih identiteta osebe, ki ni bila javna osebnost, ni prispevala k javnemu interesu članka, ki je zgolj statistični prispevek k javni razpravi o prometni varnosti. Poleg tega so poudarili, da je arhiviran članek, ki je prosto dostopen, po svoje pomenil »virtualno kartoteko«, to pa je nedvomno škodilo G. Zaradi takšnega položaja je bila informacija o njegovi obsodbi zlahka dostopna širokemu občinstvu, ki je – ker je bil G. zdravnik – neizogibno vključevalo bolnike, kolege in znance, ter ga je tako stigmatizirala, resno škodila njegovemu ugledu in mu preprečila normalno ponovno vključitev v družbo.
ESČP je tudi zapisalo, da je pri presoji stopnje resnosti posega v pravico do svobode izražanja nujno imeti pred očmi seznam, ki se je s sodno prakso oblikoval glede sprejemljivih oblik tehnoloških posegov v izražanje na spletu. Anonimizacija imena je ena od sprejemljivih oblik, ki so priznane kot sorazmerne v zagotavljanju pravice do zasebnosti prizadetih posameznikov. Glede na zgoraj navedeno je ESČP ugotovilo, da so nacionalna sodišča dosledno upoštevala naravo in resnost dejstev, o katerih poroča zadevni članek, dejstvo, da članek ni imel aktualnega, zgodovinskega ali znanstvenega pomena, ter dejstvo, da G. ni bil dobro znan. Presodili so, da anonimizacija članka pritožniku ne nalaga pretirane in neizvedljive obremenitve, hkrati pa je najučinkovitejše sredstvo za varstvo zasebnosti G. Kršitve 10. člena EKČP tako ni bilo.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
