Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je 10. oktobra 2023 sprejelo sodbo, v kateri je odločilo o sporu med Internationale Humanitäre Hilfsorganisation (»pritožnik«, nepridobitno združenje za humanitarno pomoč s sedežem v Frankfurtu, ki je delovalo do leta 2010) in Zvezno republiko Nemčijo.
Pritožba se sklicuje na pravico do združevanja iz 11. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) ter prepoved s strani Nemčije, ki vključuje pritožnikovo razpustitev in zaseg premoženja zaradi zasledovanja ciljev v sklopu organizacije, ki niso združljivi s konceptom mednarodnega razumevanja med narodi. Prepoved je temeljila na ugotovitvi, da je dobrodelna organizacija v Palestini, ki ji je pritožnik namenil skoraj polovico svojih finančnih donacij, povezana s teroristično organizacijo Hamas.
Do leta 2010 je združenje zbiralo donacije v Nemčiji in jih usmerjalo v šest organizacij v večinsko muslimanskih državah. Med organizacijami, ki so jih podpirali, sta bili dve dobrodelni organizaciji, ki sta izvajali socialne projekte v korist palestinskega prebivalstva, zlasti v Gazi in na Zahodnem bregu. Ena med njimi, »Islamska skupnost«, je izvajala predvsem projekte v Gazi v pomoč osirotelim otrokom tako imenovanih »mučenikov« – ljudi, ki so umrli ali bili ranjeni v boju proti Izraelu. Ko je leta 2010 predstavnik skupnosti v mestu Džabalija postal župan tega mesta in s tem neposredno povezan s Hamasom, je pritožnik prekinil sodelovanje in pomoč ponudil drugi organizaciji, Salam.
Dne 23. junija 2010 je nemško zvezno ministrstvo za notranje zadeve izdalo odločbo, s katero je pritožnika obtožilo, da deluje v nasprotju z mednarodnimi dogovori o boju proti terorizmu, in mu prepovedalo delovanje. Ministrstvo je menilo, da je pritožnik s svojim izdatnim financiranjem organizacij v Gazi posredno prispeval k nasilju, ki ga je Hamas vnesel v odnose med palestinskim in izraelskim ljudstvom, zlasti s socialno podporo družinam »mučenikov« in spodbujanjem nasilnega boja proti Izraelu. Nazadnje, kar zadeva sorazmernost prepovedi, po mnenju ministrstva manj strogi ukrepi niso bili primerni, saj je bil cilj pritožnika zbiranje in usmerjanje donacij za organizacije, ki so neposredno in posredno povezane s Hamasom.
Pritožnik je vložil pritožbo zoper odredbo o prepovedi pri zveznem upravnem sodišču, kjer je zanikal povezavo s Hamasom in zatrjeval kršitev svobode združevanja. Sodišče se je pri svoji odločitvi o zavrnitvi pritožbe sklicevalo zlasti na dejstvo, da je bilo isto islamsko društvo, ki ga je podpiralo združenje pritožnika, v sodbi z dne 3. decembra 2004 opredeljeno kot del strukture teroristične organizacije Hamas. Poleg tega je bilo iz dejstva, da se je tudi po prenosu financiranja na organizacijo Salam program pomoči sirotam mučenikov nadaljeval, razvidno, da je bil cilj prenosa prikriti dejstvo, da so bile donacije namenjene podpori Hamasa.
Ko je tudi zvezno ustavno sodišče ugotovilo, da je bil poseg v svobodo združevanja pritožnika upravičen na podlagi določb zakona, saj so bile dejavnosti financiranja v nasprotju s konceptom mednarodnih dogovorov, je pritožnik vložil še pritožbo pred ESČP. V njej je zatrjeval, da mu je bila s prepovedjo delovanja kršena pravica do svobode združevanja iz 11. člena EKČP. Trdil je, da je bil ukrep nesorazmeren in ni imel podlage v zakonu ter da je treba izjeme po drugem odstavku 11. člena EKČP razlagati ozko, nacionalna sodišča so tako izraz »podpora« teroristični organizaciji uporabila preširoko. Vlada je odgovorila, da je zakonska podlaga vsekakor obstajala in da je treba upoštevati dejstvo, da je ministrstvo zasledovalo legitimne cilje »varstva javne varnosti, javnega reda ter pravic in svoboščin drugih« s preprečevanjem financiranja teroristične organizacije. Približno 50 odstotkov pritožnikovih donacij je namreč bilo namenjenih organizacijam, povezanih s Hamasom.
ESČP je svojo analizo primera začelo z ugotovitvijo, da je Nemčija s prepovedjo delovanja in zasegom premoženja vsekakor posegla v pritožnikovo pravico iz 11. člena. Ugotoviti pa je moralo, ali so bili ti posegi predpisani z zakonom, sorazmerni in ali so zasledovali legitimne cilje.
Glede prvega pogoja je bilo nesporno, da so tovrstne prepovedi predpisane z nacionalnimi zakoni za primere hudih kršitev temeljnih načel. Poleg tega je ESČP ugotovilo, da je pritožnik svoje očitke glede predvidljivosti teh pravnih določb oprl na njihovo uporabo v konkretnem primeru in ne kakovost zakona kot takega. Z upoštevanjem sodbe iz leta 2004, ko je vrhovno upravno sodišče v podobnem primeru finančne pomoči isti organizaciji v Gazi ugotovilo kršitve mednarodnih dogovorov, je ESČP zaključilo, da bi to pritožniku lahko omogočilo predvidevanje prepovedi, poseg v njegovo pravico pa je sledil zakonu.
Pri obravnavi drugega pogoja, legitimnega cilja, je ESČP poudarilo seznam ciljev, ki jih mora država upoštevati, ko argumentira posege v temeljne pravice posameznikov: državna ali javna varnost, preprečevanje kriminala, varstvo zdravja ali morale ter varstvo pravic in svoboščin drugih. ESČP je v preteklosti že večkrat zapisalo, da je boj proti terorizmu vsekakor pomenil zasledovanje legitimnega cilja.
Pri omejevanju pravice do svobode združevanja morajo nacionalni organi zlasti presoditi, ali obstaja »nujna družbena potreba« po uvedbi določene omejitve v splošnem interesu. ESČP je v zvezi s tem ponovilo, da nobena skupina ne sme zlorabiti določb EKČP, da bi oslabila ideale in vrednote, ki jih ščiti konvencija. Glede polja proste presoje države v tej zadevi je ESČP ugotavljalo, da je prepoved pritožnika nujno povzročila njegovo razpustitev in je bila tako najstrožji ukrep od vseh, ki so bili na voljo. Vseeno pa je boj proti terorizmu predmet številnih mednarodnih dokumentov, ki poudarjajo visoko pomembnost prizadevanj za preprečevanje financiranja terorističnih organizacij. V preiskavi s strani ministrstva in nacionalnih sodišč so večkrat ocenili povezave med dvema samooklicanima »družbenima organizacijama«, Islamska skupnost in Salam, in našli prepričljive dokaze, da nista ločeni entiteti, ampak sta resnično del Hamasa. Hamas je bil tudi s strani Evropske unije spoznan kot teroristična organizacija. Nacionalna sodišča so prepričljivo ugotovila, da so njeni vodilni člani, čeprav pritožnik ni bil vpleten v dejanja dejanskega nasilja, vedeli za povezavo s Hamasom in jo odobrili. Poleg tega so nacionalna sodišča izvedla obsežno oceno, ali bi bila katera od manj strogih sankcij primerna, in glede na okoliščine zaključila, da nobena od njih ne bi imela zadovoljivih učinkov. Samo dejstvo, da je pritožnik kot prejemnika pomoči kasneje izbral Salam, ki je prav tako povezan s Hamasom, kaže na ciljno izmikanje in na to, da se je pritožnik identificiral s cilji Hamasa. Zato je ESČP zaključilo, da je bila prepoved delovanja sorazmerna glede na vse okoliščine primera. Do kršitve 11. člena EKČP tako ni prišlo.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
