Prvi pritožnik je novinar, ki piše za revijo Valstybe, katere izdajatelj je neprofitna organizacija, tu v vlogi drugega pritožnika. Februarja 2015 je bil v reviji Valstybe objavljen članek prvega pritožnika, naslovljen »Deset najbogatejših in najnevarnejših litovskih oligarhov«. Ena od oseb, opisanih v članku, je bil lastnik velikega podjetja in politik V. M., ki je pozneje postal župan Kaunasa. V članku je avtor zapisal, da meni, da V. M. izstopa, saj je v volilno kampanjo vložil največ denarja od vseh podjetnikov v Litvi, in da bo na prihajajočih volitvah tudi izkoristil dejstvo, da je podjetje, ki ga vodi, eden največjih oglaševalcev. Zato so skoraj vsi mediji pred volitvami objavljali samo dobre novice o njem. V. M. je zato podal pritožbo na Komisijo za etiko obveščanja javnega značaja (v nadaljevanju: Komisija), ker naj navedbe v članku ne bi imele podlage v dejstvih ter naj bi tako škodile njegovemu dobremu imenu in poklicnemu ugledu. Komisija mu je pritrdila in ugotovila, da je avtor članka kršil določbe etičnega kodeksa litovskih novinarjev, saj ni predstavil konkretnih dejstev, ki bi podprla trditve v članku. Časopisu je bilo naloženo, da odločitev Komisije javno objavi. V. M. se je pritožil tudi inšpektorju za novinarsko etiko (v nadaljevanju: inšpektor), ki pa je odločil v prid avtorja članka. Inšpektor je menil, da so bile na podlagi uporabljenega besedišča – izraza »mislim« in »bi lahko bilo« – trditve predstavljene kot komentar, in ne dejstva, zaradi česar je polje svobode izražanja širše.
Drugi pritožnik je zoper odločitev Komisije vložil tožbo pri upravnem sodišču v Vilni z argumentacijo, da so trditve avtorja v članku izražale le njegovo videnje položaja V. M. v medijskem svetu. Komisija pa je odgovorila, da so presojali le vprašanje kršitve etičnega kodeksa novinarjev, in ne dejanske škode, povzročene subjektu tega članka. Upravno sodišče je pritrdilo tožniku in ugotovilo sorazmerje med pravico do informiranja javnosti in pravico do zasebnosti in da objektivno držijo ugotovitve o vplivnem položaju V. M. ter potencialne pristranskosti medijev. Pozneje je po pritožbi V. M. vrhovno upravno sodišče sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavilo in potrdilo odločitev Komisije.
V isti reviji je bil mesec dni po prvem članku objavljen še članek avtorice M. B., ki je polemiziral članek v neki drugi reviji, Žmones – v njem so namreč sina V. M. predstavili kot zaželenega uspešnega samskega poslovneža. M. B. je zato zapisala, da so taki članki rumeni tisk v cenenem tabloidu in namenjeni političnemu oglaševanju V. M. pred volitvami s tehniko »zgodbe o uspešnem otroku«. Tokrat so pritožbo pri Komisiji vložili lastniki revije Žmones ŽLG, saj so trdili, da je bil zadevni članek neetičen. Družba ŽLG se je tudi pritožila, da ji pred objavo tega članka ni bila dana pravica do odgovora. Komisija je spet ugotovila kršitev kodeksa in se sklicevala na dele članka, ki so revijo Žmones obtožili prikritega političnega oglaševanja in jo označili za tabloid. Poleg tega so zapisali, da je pred objavo tovrstne kritike vedno treba dati možnost odgovora, obrambe. Drugi pritožnik je tudi v tem primeru sprožil postopek pred upravnimi sodišči, na koncu pa je vrhovno sodišče spet odločilo, da je odločitev Komisije pravilna, predvsem na podlagi argumentov pravice do odgovora.
Pritožnika sta se zato na podlagi 10. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP)pritožila, da je zahteva po objavi odločitev Komisije v reviji Valstybe kršila svobodo izražanja. Trdila sta, da je bil cilj prvega članka obvestiti javnost o vplivu oligarhov in njihovih načinih delovanja, s čimer je obravnaval pomembno družbeno vprašanje, pri čemer ni šlo za obrekovanje, zato poseg v svobodo izražanja ni bil upravičen. Glede drugega članka pa sta zapisala, da je morala revija Valstybe kot sestavni del vloge javnega čuvaja novinarjev javnost obveščati o tehnikah političnega oglaševanja, uporabljenih na volitvah. Sam jezik, ki ga je uporabila avtorica M. B. in naj bi bil žaljiv, je bil izraz novinarske oziroma umetniške svobode.
ESČP je pri presoji zadeve najprej poudarilo, da med strankami ni sporno, da je obveznost objave odločitve Komisije pomenila poseg v pravico iz 10. člena EKČP. Ugotoviti pa je bilo treba, ali ta poseg ustreza zahtevam po zakonitosti, nujnosti in sorazmernosti. Glede prvega pogoja ni bilo dvoma, saj je bil poseg predviden z zgoraj omenjenim etičnim kodeksom. Glede nujnosti je sodišče upoštevalo, da se zadeva nanaša na konflikt med spoštovanjem pravice pritožnikov do svobode izražanja na eni strani ter pravice V. M. do spoštovanja njegove zasebnosti in ugleda na drugi. Ugotovilo je, da je bil članek napisan glede tematike v javnem interesu (vpliv denarja za oglaševanje na objave medijev) in da je V. M. v okolju, v katerem je bil članek dostopen, javna oseba, kar pomeni tudi nižje kriterije glede zasebnosti v sferi javnega delovanja. ESČP je ponovilo, da je treba razlikovati med poročanjem o podrobnostih zasebnega življenja posameznika in poročanjem o dejstvih, ki prispevajo k razpravi v demokratični družbi. Prav tako se ni strinjalo z ugotovitvami vrhovnega sodišča, da je članek vseboval izjave o dejstvih in da pritožniku ni uspelo dokazati obstoja dejanske podlage za svoje trditve. Glede na naravo in vsebino izpodbijanih izrazov ter dejstva, da so bili uporabljeni v razpravi javnega interesa o vlogi V. M. pri prikritem političnem oglaševanju med volitvami, je ESČP menilo, da niso prekoračili mej sprejemljive kritike. Glede posledic članka je ESČP ugotovilo, da nobeden od domačih organov ni posebej omenil posebnega negativnega vpliva ali učinkov, ki bi jih lahko imel članek na ugled V. M. ali njegovo politično življenje.
Glede na zgoraj navedeno je ESČP zaključilo, da vrhovno upravno sodišče v postopku o odločbi Komisije ni ustrezno tehtalo med potrebo po zaščiti ugleda V. M., pravico javnosti do informiranja in strogimi standardi, ki jih je EKČP postavila glede omejevanja razprav o vprašanjih javnega interesa. Litva je tako pri vprašanju prvega članka kršila pravico do svobode izražanja iz 10. člena EKČP.
Pravna vprašanja glede drugega članka so bila v bistvenem enaka, ESČP pa je moralo posebej razrešiti vprašanje, ali bi avtorica članka morala pred objavo dati subjektom članka možnost, da odgovorijo na kritike. Stranki se nista strinjali glede tega, kdaj je nastala pravica do odgovora – drugi pritožnik je trdil, da je ta pravica nastala šele po objavi informacij, medtem ko je vlada trdila, da je oseba, ki je bila kritizirana, vedno imela pravico do odgovora že prej. ESČP je glede tega opozorilo na zaplete in neučinkovitost, če bi novinarji vsakomur, o komer bi pisali članek, pred objavo besedilo poslali in čakali komentar. Tako je zapisalo, da iz EKČP ne izhaja tovrstna zavezujoča zahteva po predhodnem obvestilu. Tudi v primeru drugega članka je tako zaključilo, da ukrepi države niso bili nujni in sorazmerni ter da je prišlo do kršitve 10. člena EKČP.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
