V zadevi Locascia in drugi proti Italiji je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) odločalo o vprašanju, ali je država kršila svoje pozitivne obveznosti pri zagotavljanju pravilnega delovanja storitev zbiranja, obdelave in odlaganja odpadkov ter s tem varovanja zdravja lokalnih prebivalcev.
V središču sodbe sta bili občini Caserta in San Nicola la Strada v pokrajini Kampanja, kjer so bile v letih 1994–2009 razglašene izredne razmere zaradi resnih težav z odvozom komunalnih odpadkov. Sodna praksa s skoraj identičnim dejanskim stanjem že obstaja, in sicer sodba Di Sarno in drugi proti Italiji iz leta 2012. V navedenih dveh občinah je namreč v letih 2007 in 2008 prišlo do resnih razmer zaradi kopičenja ogromnih količin odpadkov na ulicah po prekinitvi odvažanja odpadkov. Viri so poročali, da so odpadke celo zažigali, kar je povzročilo sproščanje strupenih plinov. Navedli so tudi, da je kopičenje odpadkov na ulicah oviralo promet pešcev in vozil ter da so se po občinah širile neznosne miazme. Poročali so, da je ta situacija povzročila izredne razmere, ki so ogrožale javno zdravje, in veliko stisko za državljane ter potencialno ogrozila njihovo varnost. Da bi zaščitila javno zdravje, sta župana preložila ponovni začetek vseh izobraževalnih dejavnosti, od vrtca, šol do univerz, začasno zaprla več lokalnih tržnic in odredila odstranitev odpadkov z ulic na začasna skladišča.
Po letu 2009 je oblastem uspelo vzpostaviti delujoč sistem in izredne razmere so bile preklicane. Z zakonom so leta 2012 določili dodatne ukrepe za izgradnjo in odobritev novih objektov za obdelavo in odstranjevanje odpadkov. Določal je, da mora ministrstvo za okolje predložiti letno poročilo, v katerem bo parlament obveščalo o rezultatih in vprašanjih ravnanja z odpadki. Pozneje je bil vzpostavljen tudi akcijski načrt za odstranitev t. i. baliranih odpadkov, ki naj bi jih bilo leta 2020 na tem območju še več kot 4 milijone ton. Pozneje je študija Svetovne zdravstvene organizacije pokazala, da so tveganja umrljivosti zaradi tumorjev ter tveganja za prirojene malformacije srčno-žilnega sistema, urogenitalnega sistema in okončin na območju obsega provinc Neapelj in Caserta večja kot v preostali Kampanji.
Poleg težav z odvažanjem smeti iz urbanih območij je zdravje prebivalcev v teh občinah ogrožalo tudi staro odlagališče odpadkov v zasebni lasti Lo Uttaro. Leta 2005 so ga zaradi neustreznosti in nespoštovanja predpisov o varovanju okolja leta 2005. Po opisani zaostritvi razmer pa so ga zaradi pomanjkanja alternativnih krajev za odlaganje odpadkov spet odprli kljub poročilom o izjemno resnem onesnaženju okolja, ki je povzročilo predvidljivo okoljsko katastrofo. 20. junija 2007 je skupina prebivalcev soseske v Caserti vložila pritožbo na civilno sodišče v Neaplju, s katero so zahtevali sodno prepoved delovanja obrata za odstranjevanje odpadkov, za katerega so trdili, da predstavlja neposredno in nepopravljivo nevarnost za njihovo zdravje.
Po številnih neuspešnih civilnih in kazenskih postopkih na nacionalni ravni je skupina prebivalcev prizadetega območja vložila pritožbo še pred ESČP, kjer so zatrjevali kršitev pravice do varovanja zasebnega življenja iz 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP). Pritožniki so navedli, da so državni organi s tem, ker niso sprejeli potrebnih ukrepov (1) za zagotovitev pravilnega delovanja storitev zbiranja in odlaganja odpadkov in (2) za zmanjšanje ali odpravo učinkov onesnaženja z odlagališča Lo Uttaro, povzročili resno škodo okolju in ogrozili življenja in zdravje njih ter lokalnega prebivalstva na splošno. Poleg tega je kopičenje velikih količin odpadkov ob javnih cestah pomenilo nelegitimen poseg v njihovo pravico do spoštovanja doma ter zasebnega in družinskega življenja.
ESČP je na začetku na splošno ugotovilo, da hudo onesnaženje okolja lahko vpliva na dobro počutje posameznikov in jim preprečuje, da bi uživali v svojih domovih, tako da negativno vpliva na njihovo zasebno in družinsko življenje, vendar pa mora ta poseg dosegati določeno raven intenzivnosti. Pogosto je nemogoče kvantificirati učinke resnega okoljskega onesnaženja v posameznem primeru in jih razlikovati od vpliva drugih pomembnih dejavnikov, kot so starost, poklic ali osebni življenjski slog. Brez dvoma pa 8. člen EKČP vzpostavlja tudi pozitivno obveznost države, da aktivno preprečuje nevarne situacije.
Pri obravnavi prvega dela pritožbe, torej krize nabiranja odpadkov po ulicah, je ESČP zapisalo, je bilo tveganje umrljivosti, povezano s številnimi tumorji in drugimi zdravstvenimi težavami, glede na študije, izsledkov katerih vlada ni izpodbijala, večje na območju občin, kjer so se kopičili odpadki. Sodišče tako ni dvomilo o kavzalni povezavi med dejstvoma, saj so tamkajšnji prebivalci po vseh razpoložljivih raziskavah definitivno bolj podvrženi različnim hudim boleznim, tudi zaradi kontaminacije vode, v katero so se strupene snovi razširile skozi zemljo. Tudi v primeru odsotnosti zdravstvenih težav, povezanih s tem, je življenje med kupi smeti nedvomno negativno vplivalo na zasebno življenje pritožnikov, med drugim celo z zaprtjem vrtcev in šol. ESČP je tudi ugotavljalo, da glede na dolgotrajno nezmožnost italijanskih organov, da zagotovijo pravilno delovanje storitev zbiranja, obdelave in odlaganja odpadkov, in kljub manevrskemu polju proste presoje, ki je bilo prepuščeno toženi državi, organi niso izpolnili svoje pozitivne obveznosti, da sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev učinkovitega varstva pravice pritožnikov do spoštovanja doma in zasebnega življenja. S tem je Italija v času razglašenih izrednih razmer kršila 8. člen EKČP.
Glede drugega dela, v katerem so pritožniki zatrjevali, da oblasti niso sprejele potrebnih ukrepov za zaščito njihovega zdravja in okolja ter niso obvestile ljudi o tveganjih bivanja na območju okoli odlagališča Lo Uttaro, je ESČP ugotavljalo, ali je vlada k problemu pristopila s potrebno skrbnostjo in upoštevala vse nasprotujoče si interese. Od leta 1980 do dokončnega prenehanja obratovanja obrata leta 2007 se je odlagališče – v nasprotju z ustreznimi zakonskimi predpisi in upravnimi dovoljenji – upravljalo zunaj urejenih meja, prek njegove zmogljivosti in za nezakonito odlaganje nevarnih odpadkov. Vsaj od leta 2001 so se oblasti zavedale, da odlagališče pomeni resno nevarnost za okolje. Inšpekcijski nadzor leta 2008 je pokazal, da kljub zaprtju škodljive snovi še vedno prehajajo v okolje. ESČP je ugotovilo, da so oblasti sicer sprožile nekatere postopke za sanacijo, vendar do dejanskega ukrepanja ni prišlo. Medtem so zaradi koncentracije številnih strupenih snovi v podtalnici v bližini odlagališča organi večkrat prepovedali rabo podzemne vode in uvedli prepoved pridelave na tem območju, tudi z odredbo o zasegu vodnjakov. Država tako ni izpolnila svojih pozitivnih obveznosti in je kršila 8. člen EKČP.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
