Sojenje v pomembnejših zadevah, mentorstvo in dodelitev na sodišče višjega položaja so posledica napredovanja v višji naziv, ne pogoj za napredovanje.
Sodni svet je zavrnil predlog okrajne sodnice svétnice na okrajnem sodišču za njeno hitrejše napredovanje v neposredno višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu. Odločitev je temeljila na preučitvi uspešnosti opravljanja dela. Sodni svet je ugotovil, da je sodnica v zadnjih ocenjevalnih obdobjih sicer dobro delala in pozitivno odstopala od povprečja sodnikov. Prevzela je tudi vodenje oddelka, pri čemer se je prav tako izkazala, vendar po mnenju Sodnega sveta ne obseg ne kakovost njenega dela ne upravičujeta predlagane vrste napredovanja. Poleg tega je ugotovil, da iz ugotovljenih okoliščin sodničinega dela ne izhaja možnost, da bi bila v primeru tovrstnega napredovanja razporejena za sojenje v pomembnejših zadevah v primerjavi z drugimi sodniki okrajnega sodišča oziroma da bi bila dodeljena na sodišče višjega položaja za opravljanje nalog, ki bi tako pridobljenemu nazivu ustrezale. Njeno napredovanje naj tudi ne bi bilo utemeljeno z vidika javnega interesa.
Sodnica se je zoper takšno odločbo Sodnega sveta pritožila, Vrhovno sodišče pa je o zadevi odločilo s sodbo U 4/2023-5.
V svoji odločitvi je Vrhovno sodišče najprej opozorilo, da je Sodni svet po Ustavi eden izmed garantov sodniške neodvisnosti in opravlja pomembno vlogo pri konstituiranju sodne oblasti, saj med drugim skrbi za zagotavljanje kakovosti dela sodišč in sodnikov ter javnega ugleda sodstva (prvi odstavek 2. člena Zakona o sodnem svetu – ZSSve). Ko Sodni svet odloča o predlogih o napredovanju sodnikov, samostojno oceni izpolnjevanje pogojev v skladu z zakonom, ki ureja sodniško službo (prvi odstavek 32. člena ZSSve). ZSSve določa tudi, da Sodni svet odloča o teh vprašanjih z dvotretjinsko večino. Sodni svet odloča oblastno-avtoritativno in strokovno avtonomno.
Hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu je urejeno v četrtem odstavku 34.a člena Zakona o sodniški službi (ZSS). Iz besedila tega člena med drugim izhaja, da okrajni oziroma okrožni sodnik svétnik lahko ob izpolnjevanju formalnih pogojev napreduje v neposredno višji sodniški naziv. To pomeni, da Sodni svet o predlogu za navedeno napredovanje odloča po prostem preudarku, takšna pa je tudi uveljavljena razlaga te zakonske določbe v sodni praksi Vrhovnega sodišča.
Vrhovno sodišče je potrdilo, da tožnica izpolnjuje formalne pogoje za napredovanje, vendar to napredovanje ni avtomatično, temveč, kot že rečeno, o tem na podlagi proste presoje odloči Sodni svet.
Kadar ima organ pooblastilo, da odloča po prostem preudarku, mora odločiti v zakonskih okvirih, v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je pooblastilo dano (drugi odstavek 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP, v zvezi s prvim odstavkom 31. člena ZSSve). Kadar je upravni organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, sodišče preveri, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen (tretji odstavek 40. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1).
Vrhovno sodišče je pritrdilo tožničinim navedbam, da so razporejanje sodnikov za sojenje v pomembnejših zadevah, mentorstvo in dodelitev na sodišče višjega položaja posledica napredovanja, ne pogoj na napredovanje.
Opozorilo je, da se sodnik, ki napreduje po četrtem odstavku 34.a člena ZSS, tem »posledicam« (sojenju v pomembnejših zadevah, mentorstvu in dodelitvi na sodišče višjega položaja) ne more upreti. Tehtanje navedenih (v času odločanja Sodnega sveta še vedno le potencialnih, bodočih) »posledic« z vidika njihovega vpliva na odločitev o predlaganem napredovanju, ki se sprejme po prostem preudarku, je v nasprotju z zakonom. S tako razlago navedene zakonske določbe je Sodni svet prekoračil meje prostega preudarka, saj je pri oceni izpolnjenosti kriterijev za tovrstno napredovanje upošteval kriterije, ki iz zakona ne izhajajo.
Sodni svet je pri svoji odločitvi presojal tudi, da bi napredovanje vplivalo na načelo enakosti med sodniki (enako plačilo za enako delo, enakost pri uporabi kriterijev za ocenjevanje in drugo), namreč, da bi predlagano napredovanje povzročilo neenakost med sodnico (povečala bi se ji plača in izboljšale karierne možnosti) in drugimi primerljivimi okrajnimi sodniki, ne da bi od njih »v nadpovprečnosti« jasno odstopala in ne da bi to utemeljevale njene bodoče naloge. Vrhovno sodišče je ponovno opozorilo na materialnopravno zmotnost stališča o pogojenosti napredovanja z izkazanostjo predvidene razporeditve tožnice za sojenje v pomembnejših zadevah, mentorstvo itd. (peti odstavek 34.a člena ZSS) kot pogojem za napredovanje. Tako je zaključilo, da je Sodni svet prekoračil meje prostega preudarka, ki so določene z ZSS, zato je tožbi ugodilo ter odločbo Sodnega sveta odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
