Sodišču prve stopnje se do predloga za izločitev dokazov, ki je bil podan na predobravnavnem naroku in o katerem sta prvo- in drugostopenjsko sodišče odločili s posebnim sklepom, v sodbi ni treba ponovno opredeljevati. Obseg obrazložitve, ki jo mora sodišče podati v odgovor, je odvisen od navedb, ki jih je v predlogu za izločitev dokazov podala stranka postopka.
Okrožno sodišče v Ljubljani je obsojene A., B., C. in D. spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva (307. člen > Kazenskega zakonika (KZ-1)) ter jim izreklo kazni zapora oziroma obsojenemu C. pogojno obsodbo, kazen osmih mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Obsojencem je tudi naložilo vračilo protipravno pridobljene premoženjske koristi. Na podlagi pritožbe je višje sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da se obsojenca C. ne spozna za krivega storitve kaznivega dejanja ter ne izreče varnostni ukrep, v preostalem pa je njegovo pritožbo in tudi v celoti pritožbe A., B. in D. zavrnilo.
Zoper takšno odločitev so zagovorniki obsojenih vložili zahtevo za varstvo zakonitosti.
Višje sodišče se je v sodbi I Ips 39535/2019 najprej opredelilo do navedb, da so bili med predkazenskim postopkom nekateri dokazi nezakonito pridobljeni, zaradi česar bi morali biti izločeni. Nekatere pisne in ustne odredbe za odreditev preiskovalnih ukrepov naj bi namreč bile pomanjkljivo obrazložene, sodišče naj ne bi presojalo zakonitosti ravnanja tujih organov, prav tako pa naj bi bil kršen privilegij zoper samoobtožbo.
Višje sodišče je zagovornikove očitke zavrnilo ter opozorilo, da je zakonitost enega od sklepov zagovornik že izpodbijal v pritožbi zoper sodbo. Sodišče je zavzelo stališče, da je bilo o predlogu za izločitev dokazov že odločeno s sklepom sodišča prve stopnje v zvezi s sklepom višjega sodišča in da je na identične pritožbene navedbe, ki jih zagovornik ponavlja v pritožbi zoper sodbo, višje sodišče že odgovorilo v svojem sklepu. Zavrnilo je pritožnikove navedbe, s katerimi je zatrjeval kršitev 22. člena Ustave v zvezi z obrazložitvijo drugostopenjskega sklepa. Pri tem je navedlo, da »izčrpnim, prepričljivim in razumnim razlogom« nima kaj dodati. Zavrnilo je tudi očitek zagovornika, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov, saj je bil predlog že predmet presoje prvostopenjskega in drugostopenjskega sklepa.
Sodišče je tudi zavrnilo vložnikove očitke, da bi se moralo ponovno opredeliti do zatrjevane nezakonitosti dokazov. Sedmi odstavek 364. člena > Zakona o kazenskem postopku (ZKP) določa, do česa se mora v obrazložitvi sodbe opredeliti sodišče. Drži, da mora obrazložiti tudi ključne postopkovne odločitve, od katerih je odvisna zakonitost kazenskega postopka. Pravica do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave je namreč obdolžencem zagotovljena že s tem, ko se seznanijo z razlogi za zavrnitev predloga za izločitev dokazov, kot jih sodišče poda v posebnem sklepu. Pritožbeni senat je ugotovil, da sta na vložnikove navedbe iz predloga za izločitev dokazov, kot jih je ponovil v pritožbi zoper sodbo, sodišči prve in druge stopnje v celoti že odgovorili, zato je navedbe o očitani kršitvi iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zavrnilo. Ta presoja pa ne pomeni instančnega preizkusa sklepa o izločitvi dokazov, ampak novo, dodatno odločanje o zakonitosti dokazov, ki ga je višje sodišče dolžno opraviti v okviru preizkusa prvostopenjske sodbe. Glede na to, da je bilo višje sodišče soočeno s stanjem zadeve po opravljeni glavni obravnavi, prav tako je imelo za odločanje širša pooblastila, je bilo odločanje v fazi pritožbenega preizkusa sodbe tudi kvalitativno drugačno od preizkusa prvostopenjskega sklepa. Zatrjevan položaj iz 5. točke prvega odstavka 39. člena ZKP zato ni podan. Tudi sklicevanje višjega sodišča na razloge sklepa (izdanega po predobravnavnem naroku), s katerim se je odzvalo na pritožnikove navedbe, ne vodi v položaj iz 5. točke prvega odstavka 39. člena ZKP in tudi sicer ne ogroža videza nepristranskosti. Odgovor višjega sodišča ustreza pritožbenim navedbam, pri katerih je imela obramba možnost, da bi z drugačnimi argumenti ali sklicevanjem na drugačno dejansko stanje ponovno uveljavljala nezakonitost dokazov, na katere se opira izpodbijana sodba, pa tega ni izkoristila. Višje sodišče s svojim stališčem (in sklicevanjem na sklep višjega sodišča) sporoča le, da je bilo na identične zagovornikove navedbe o nezakonitosti dokazov že zadostno odgovorjeno, drugačna ali dodatna presoja pa ob odsotnosti novih argumentov, s katerimi bi zagovornik utemeljeval nezakonitost dokazov, ni bila potrebna.
Sodišče je še poudarilo, da sta nižji sodišči o predlogu za izločitev dokazov odločili s posebnima sklepoma (drugi odstavek 285.e člena ZKP). Namen ureditve o izločitvi nezakonitih dokazov v fazi predobravnavnega naroka po 285.e členu ZKP je doseči hitrejše in bolj ekonomično vodenje glavne obravnave. Gre za uresničevanje enega od ciljev, ki ga je zakonodajalec z novelo ZKP-K zasledoval z uzakonitvijo predobravnavnega naroka kot posebne faze postopka med pravnomočnostjo obtožnice in glavno obravnavo. Z istim namenom, tj., da se v začetni fazi postopka razčisti čim več spornih vprašanj, je zakonodajalec tudi predvidel posebno pritožbo zoper sklep, s katerim predsednik senata odloči o predlogu za izločitev dokazov, vloženem na predobravnavnem naroku.
Določbe o posebni pritožbi zoper sklep (399.–405. člen ZKP) je zakonodajalec v zakon umestil ob bok ureditvi, ki višje sodišče pri preizkusu prvostopenjske sodbe obvezuje, da na podlagi 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP samo in onkraj trditvene podlage strank kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP presoja po uradni dolžnosti. Zakon torej ureja odločanje višjega sodišča o zakonitosti dokazov v dveh fazah postopka: po predobravnavnem naroku in po izdaji prvostopenjske sodbe. Obseg presoje višjega sodišča, ko to obravnava pritožbo zoper sodbo, se bistveno razlikuje od postopka s pritožbo zoper sklep o izločitvi dokazov, pri čemer se višje sodišče omeji na preizkus navedb strank, po uradni dolžnosti pa pazi le, ali je bilo sodišče prve stopnje stvarno pristojno za sklep oziroma ali je sklep izdal upravičeni organ (peti odstavek 402. člena ZKP). Hkrati je višje sodišče pri preizkusu sodbe soočeno s celovito dokazno oceno v sodbi sodišča prve stopnje, lahko pa tudi z drugačnim dejanskim stanjem, pomembnim za presojo zakonitosti dokazov, kot ga je pred seboj imelo v fazi odločanja o pritožbi zoper sklep, ki je bil izdan na predobravnavnem naroku.
Sodišče je še poudarilo, da se postopek s predlogom za izločitev dokazov, podan na predobravnavnem naroku, razlikuje od situacije, ko stranke predlog podajo kasneje, med glavno obravnavo. Četrti odstavek 340. člena ZKP ureja izločitev dokazov pred zaključkom dokaznega postopka. Razpravljajoči senat mora izdati poseben sklep, če dokaze iz spisa izloči ali če predlog strank za izločitev dokazov zavrne, pri čemer posebna pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov, če je ta podan med glavno obravnavo, ni dovoljena, pač pa sme upravičenec tak sklep izpodbijati le v pritožbi zoper sodbo. Kolikor sedmi odstavek 364. člena ZKP sodišču nalaga, da v sodbi obrazloži odločitev o predlogu za izločitev dokazov, podanem na glavni obravnavi, to ne velja tudi za odločitev o predlogu, ki je bil podan že na predobravnavnem naroku. Odločitev sodišča so imele stranke že možnost izpodbijati s posebno pritožbo, zato se ob odsotnosti novih okoliščin, ki bi terjale ponovno presojo (česar vložniki ne zatrjujejo), do zakonitosti teh dokazov sodišču ni treba ponovno opredeljevati. Višje sodišče je zato vložnikove očitke o kršitvi sedmega odstavka 364. člena ZKP, ker da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o zakonitosti dokazov, za izločitev katerih se je zagovornik zavzemal že v fazi predobravnavnega naroka, utemeljeno zavrnilo, zatrjevana obremenjenost prvostopenjske sodbe s kršitvijo iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa ni podana.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
