Splošno o izločitvi dokazov
Drugi odstavek 18. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) določa, da sodišče sodne odločbe ne sme opreti na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, niti na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v ZKP določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. O izločitvi dokazov lahko sodišče odloča v različnih fazah kazenskega postopka – v preiskavi in ob vložitvi neposredne obtožnice odločata o njej preiskovalni sodnik oziroma sodnik posameznik, ki opravlja posamezna preiskovalna dejanja (83. člen ZKP), v ugovornem postopku zunajobravnavni senat (četrti odstavek 276. člena ZKP), na predobravnavnem naroku predsednik senata (285.e člen ZKP), na glavni obravnavi pa razpravljajoči senat (četrti odstavek 340. člena ZKP). Določbe o izločitvi dokazov so tudi v poglavju o pritožbenem postopku (četrti odstavek 377. člena ZKP), je vse pojasnilo Ustavno sodišče.
Dalje je razložilo, da sodišče nedovoljene dokaze izloči po uradni dolžnosti ali na predlog stranke. Pomembno omejitev vlaganja tovrstnih predlogov po besedah Ustavnega sodišča vsebuje drugi odstavek 83. člena ZKP, po katerem smejo stranke zahtevati izločitev zapisnikov in drugih dokazov do konca predobravnavnega naroka, če tega ni bilo, pa do začetka glavne obravnave. V nadaljnjem poteku kazenskega postopka imajo stranke pravico zahtevati izločitev dokazov le pod pogojem, da ne gre za očitno zavlačevanje ali zlorabo pravic (4. točka tretjega odstavka 285.a člena ZKP). Predobravnavni narok je tako po naziranju Ustavnega sodišča vmesna faza kazenskega postopka, v kateri se med drugim ugotavlja, s katerimi dokazi se bodo na glavni obravnavi dokazovala dejstva, da bo lahko ta potekala hitreje in bolj ekonomično. O predlogih obrambe za izločitev nedovoljenih dokazov odloči predsednik senata po opravljenem naroku iz 285.b člena ZKP. Če to ni mogoče zaradi zapletenosti zadeve ali ker v pisnem gradivu v spisu ni dovolj podatkov, sme predsednik senata pred odločitvijo izvesti potrebne dokaze (prvi odstavek 285.e člena ZKP). O predlogu za izločitev dokazov pa predsednik senata odloči s posebnim sklepom, zoper katerega je dopustna pritožba na sodišče druge stopnje (drugi odstavek 285.e člena ZKP), je navedlo Ustavno sodišče.
Opozorilo je, da ZKP posebej ne določa, kako naj postopa sodišče, ko po prvem odstavku 285.e člena ZKP izvaja dokaze v zvezi s predlogi obrambe za izločitev dokazov. Pojasnilo je, da četrti odstavek 285.č člena ZKP glede izvajanja dokazov napotuje na smiselno uporabo določb ZKP o glavni obravnavi. Na glavni obravnavi veljajo za zaslišanje prič poleg splošnih pravil (241. člen ZKP) še posebna pravila (334. člen ZKP). Zaslišanje prič je sestavljeno iz dveh delov: iz prostega pripovedovanja priče in iz postavljanja vprašanj priči. Bistvena vsebina izpovedbe je po prepričanju ustavnih sodnikov praviloma pripoved o dogodku ter drugih pomembnih dejstvih, ki se dopolnijo, razjasnijo in preverijo z vprašanji. Dalje je Ustavno sodišče zapisalo, da ZKP v prvem odstavku 334. člena posebej poudarja pravico strank, da priči postavljajo vprašanja. Po drugem odstavku 334. člena ZKP pa predsednik prepove vprašanje ali odgovor na že postavljeno vprašanje, če to ni dovoljeno (kapciozna in sugestivna vprašanja, 228. člen ZKP) ali če ni povezano z zadevo (drugi odstavek 224. člena ZKP). Način zaslišanja se tako po mnenju Ustavnega sodišča približuje modelu, ki je značilen za adversarni postopek, v katerem izpovedbo priče praviloma sestavljajo le odgovori priče na vprašanja strank. Vrstni red, kdo pričam postavlja vprašanja (najprej stranka, ki je pričo predlagala, nato nasprotna stranka ter osebe iz drugega odstavka 324. člena ZKP, na koncu pa še predsednik senata in člani senata), po mnenju Ustavnega sodišča kaže na pomen tega zaslišanja oziroma upoštevanja neposrednosti, ki zagotavlja kontradiktornost kot pogoj za celovito oceno dokaza. Če je za ugotavljanje dejstev z zaslišanjem priče bistvena njena pripoved, so za presojo njene verodostojnosti in resničnosti izpovedbe ključni odgovori na vprašanja predvsem stranke, ki jo priča obremenjuje. Dokaz z zaslišanjem priče na glavni obravnavi je zato nedeljivo sestavljen iz pripovedi in odgovorov na vprašanja, je bilo jasno Ustavno sodišče.
Spomnilo je, da ZKP tudi ne vsebuje posebnih pravil, kako naj predsednik senata utemelji svojo odločitev o predlogu obrambe za izločitev dokazov. Če je v povezavi s tem predlogom obrambe sodišče izvedlo določene dokaze, velja načelo proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP). To po besedah ustavnih sodnikov pomeni, da sodišče lahko ocenjuje izvedene dokaze v skladu s svojo logično, psihološko in normativno analizo, pri tem pa ni vezano na formalna pravila. Vsaka odločitev sodišča v kazenskem postopku pa mora temeljiti na skrbni presoji vseh dokazov in na logičnem sklepanju. Odločitev sodišča mora torej temeljiti na objektivnih okoliščinah, ki iz razumnih razlogov dovoljujejo sklepanje, da ugotovljeno ravnanje najbolj verjetno sovpada z resničnostjo, je razložilo Ustavno sodišče. Zapisalo je, da je načelo proste presoje dokazov tesno povezano z načelom neposrednosti in načelom ustnosti, saj sodnik prosto presoja le dokaze, ki so izvedeni na glavni obravnavi. Na tak način si sodišče po naziranju Ustavnega sodišča v času sojenja ustvarja neposredno ter zato lažjo in bolj zanesljivo predstavo o preteklem dogodku. Tak način presojanja po oceni Ustavnega sodišča omogoča tudi psihološko oceno verodostojnosti personalnih dokazov, ki pa je izvedba dokaza z branjem zapisnika o zaslišanju priče ali izvedenca ne omogoča.
Po navedbah Ustavnega sodišča ZKP tudi ne določa, kako naj sodišče ravna, če obramba na glavni obravnavi poda zahtevo za izločitev dokazov, o kateri je bilo v postopkovni fazi predobravnavnega naroka že odločeno. Tudi v takšnem primeru po presoji Ustavnega sodišča velja splošno pravilo, da se lahko izločitev dokazov zahteva le pod pogojem, da ne gre za očitno zavlačevanje ali zlorabo pravic (4. točka tretjega odstavka 285.a člena ZKP).
Presoja v konkretnem primeru
V nadaljevanju je Ustavno sodišče zapisalo, da je bistveni del pravice do poštenega sojenja tudi izvedba postopkov, v katerih se v skladu z načelom neposrednosti raziščejo in ugotovijo vsa relevantna dejstva in okoliščine v zvezi z obravnavnim dogodkom. To po mnenju Ustavnega sodišča velja tudi v postopku odločanja o ekskluzijskih zahtevkih, ne glede na to, v kateri fazi kazenskega postopka (predobravnavni narok ali glavna obravnava) se o tem odloča. Opozorilo je, da je v obravnavani zadevi predsednica senata prvotno odločitev o izločitvi dokazov sprejela na podlagi ocene verodostojnosti kriminalistov in resničnosti njunih izpovedb, potem ko je oba sama zaslišala. Višje sodišče v Ljubljani pa je odločitev predsednice senata, sprejeto na podlagi neposredno izvedenih dokazov, spremenilo na podlagi drugačne ocene teh dokazov, z vsebino katerih se je seznanilo iz podatkov spisa. Ustavno sodišče je dalje navedlo, da je iz odločitve, da na glavni obravnavi ponovi odločanje o zahtevi za izločitev istih dokazov, razvidno, da sodišče ni ocenilo, da bi bila takšna zahteva nedovoljena, ker je bilo o njej že odločeno v postopku predobravnavnega naroka. Nasprotno je po besedah Ustavnega sodišča sodišče prve stopnje izčrpno zaslišalo kriminalista in nato ob upoštevanju uradnih zaznamkov (zlasti uradnega zaznamka z dne 28. novembra 2017) sprejelo enako dokazno oceno kot prej Višje sodišče v Ljubljani.
Ustavno sodišče je razjasnilo, da čeprav je na glavni obravnavi o vprašanju nezakonitosti dokazov prvič odločal petčlanski senat, in ne več le predsednica senata, sodišče obrambi ni dovolilo, da bi kriminalistoma postavila vprašanja, ki so bila že zastavljena na predobravnavnem naroku. Sodišče se je v tem delu oprlo na zapise njunih predhodnih izpovedb. Iz izpodbijanih odločitev sodišč po besedah ustavnih sodnikov ni razvidno, da bi bila postavljena vprašanja nedovoljena (kapciozna, sugestivna) ali da ne bi bila povezana z zadevo. Sodišča tudi niso ugotovila, da bi bila vprašanja zastavljena z očitnim namenom zavlačevanja. Ker je predsednica senata na predobravnavnem naroku sprejela sklep, da se dokazi kot nedopustni izločijo, je mogoče celo sklepati, da je k temu prispevala prav obramba s postavljanjem teh vprašanj in da so bila vprašanja oziroma odgovori nanje pomembni za presojo verodostojnosti prič, je presodilo Ustavno sodišče.
Opozorilo je, da je bilo v tej zadevi vprašanje verodostojnosti prič (kriminalistov) odločilno za presojo zakonitosti dokazov. Uradna zaznamka policije v zvezi s tem po prepričanju Ustavnega sodišča ne moreta biti samostojna podlaga za presojo resničnosti izpovedb, saj ju je sestavil kriminalist, čigar verodostojnost se je izpodbijala. Obramba za presojo verodostojnosti prič in ugotovitev resničnosti zatrjevanih dejstev tako praktično ni imela druge možnosti, kot da verodostojnost kriminalistov izpodbija s postavljanjem vprašanj, je bilo jasno Ustavno sodišče, ki je zato ocenilo, da je imela prepoved vprašanj v okoliščinah konkretnega primera enak učinek, kot če senat prič ne bi zaslišal neposredno. Za prepoved vprašanj pa po mnenju ustavnih sodnikov ni bilo niti zakonskega niti ustavnopravno utemeljenega razloga.
Zaključek
Ustavno sodišče je glede na predstavljeno presodilo, da je bilo, ker je senat sodišča prve stopnje, potem ko je Višje sodišče v Ljubljani popolnoma spremenilo dokazno oceno verodostojnosti prič, pri svoji presoji upošteval le zapisani izpovedbi kriminalistov, ki sta bili podani v predhodnem postopku pred predsednico senata, obrambi pa ni bilo dopuščeno, da vprašanja zastavi neposredno na glavni obravnavi, kršeno načelo neposrednosti iz 22. člena URS. Te kršitve Višje sodišče v Ljubljani in Vrhovno sodišče nista odpravili, temveč sta kot procesno utemeljeno potrdili stališče sodišča prve stopnje, ki je bilo v neskladju z načelom neposrednosti iz 22. člena URS. Ustavno sodišče je zato izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča, Višjega sodišča v Ljubljani in Okrožnega sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.
Pripravil: Patricij Maček
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
