Ureditev v delu, v katerem določa, da so starši dolžni celotno preživnino nakazati na poseben otrokov račun in da skrbnik del sredstev nakaže v proračun, sploh ne varuje pravice otroka, nameščenega v zavod, da ga starši preživljajo, temveč varuje izključno korist proračuna, je presodilo Ustavno sodišče v odločbi v zadevi U-I-100/21 z dne 14. 3. 2024.
Izpodbijane določbe
Če je otrok ob izreku ukrepa trajnejšega značaja nameščen v rejništvo ali v zavod, se celotna določena preživnina ali družinska pokojnina nakazuje na poseben otrokov račun, ki ga v ta namen odpre otrokov skrbnik (tretji odstavek 184. člena Družinskega zakonika – DZ).
Če skupni redni prihodki otroka mesečno presegajo 25 odstotkov materialnih stroškov, določenih z zakonom, ki ureja izvajanje rejniške dejavnosti, nakaže skrbnik razliko v proračun, vendar največ v višini 50 odstotkov materialnih stroškov, določenih z zakonom, ki ureja izvajanje rejniške dejavnosti. Za redni prihodek se štejeta preživnina in družinska pokojnina, ki ju otrok dejansko periodično prejema v določenem znesku (četrti odstavek 184. člena DZ).
Uvod
Ustavno sodišče je najprej poudarilo, da je treba razlikovati med pravico in obveznostjo staršev do preživljanja mladoletnih otrok, ki izhaja iz prvega odstavka 54. člena Ustave Republike Slovenije (URS), ter samo določitvijo preživnine z obveznostjo nakazovati preživnino drugemu (na primer drugemu staršu). Pojasnilo je, da DZ v izpodbijanih določbah ne predvideva le določitve preživnine otroku, ki je nameščen v zavod (na podlagi 175. člena DZ ali 121. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR), zato da bi se ugotovil prispevek staršev k stroškom namestitve v zavodu, z namenom, da starša, ki otroka delno ne preživljata v svojem gospodinjstvu, izpolnita obveznost preživljanja do svojega otroka. Izpodbijani tretji odstavek 184. člena DZ namreč ne določa le prispevka staršev k stroškom namestitve v zavod, temveč določa, da so ob izreku ukrepa namestitve v zavod starši dolžni celotno določeno preživnino nakazati na poseben otrokov račun, ki ga v ta namen odpre otrokov skrbnik. Nadalje pa prva poved četrtega odstavka 184. člena DZ določa, da skrbnik, če skupni mesečni prihodki otroka mesečno presegajo 25 odstotkov materialnih stroškov, določenih z zakonom, ki ureja izvajanje rejniške dejavnosti, nakaže razliko v proračun, vendar največ v višini 50 odstotkov materialnih stroškov, določenih z istim zakonom. To po navedbah Ustavnega sodišča pomeni, da izpodbijani določbi DZ predvidevata, da sodišče otroka, ki je nameščen v zavod, v vsakem primeru postavi pod skrbništvo in da skrbnik odpre poseben račun otroka (na katerega se nakazuje celotna preživnina ali/in družinska pokojnina) ter da s posebnim računom otroka razpolaga skrbnik, in ne starši. Izpodbijani določbi po presoji Ustavnega sodišča pomenita omejitev starševske skrbi, saj v primerih, ko je otrok nameščen v zavod, določata, da se otroku postavi skrbnik, ki odpre poseben otrokov račun, in da skrbnik razpolaga s sredstvi na tem računu. Izpodbijana ureditev po mnenju Ustavnega sodišča z dveh vidikov posega v starševsko skrb, in sicer, prvič, v pravico staršev, da zastopajo otroke, s tem ko določa, da skrbnik odpre poseben otrokov račun, in drugič, v pravico staršev, da razpolagajo z otrokovim premoženjem (sredstvi na posebnem otrokovem računu), s tem ko skrbnik razpolaga s tem računom. Takšen poseg v starševsko skrb izpodbijani določbi predvidevata vselej, ko je otrok nameščen v zavod. Zato izpodbijana ureditev tretjega odstavka in prve povedi četrtega odstavka 184. člena DZ, kadar je otrok nameščen v zavod, pomeni poseg v jedro pravice staršev iz prvega odstavka 54. člena URS, je ocenilo Ustavno sodišče.
Ustavnosodna presoja
Ustavno dopusten cilj
Spomnilo je, da je po ustaljeni ustavnosodni presoji omejitev človekove pravice ali temeljne svoboščine dopustna, če zakonodajalec sledi ustavno dopustnemu cilju in je omejitev v skladu s splošnim načelom sorazmernosti (2. člen URS). Iz prvega odstavka 54. člena URS pa izhaja, da je staršem dopustno odvzeti ali omejiti starševsko skrb samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. To po oceni Ustavnega sodišča pomeni, da je ukrep odvzema ali omejitve starševske skrbi (pravic in obveznosti staršev) dopusten le zaradi ustavnega varstva otroka in njegovih pravic (56. člen URS). V nadaljevanju je moralo tako presoditi, ali je poseg v pravice in dolžnosti staršev dopusten zaradi ustavnega varstva otroka in njegovih pravic.
Razložilo je, da iz odgovora Državnega zbora izhaja, da je cilj izpodbijane ureditve, da vsi starši prispevajo k preživljanju svojih otrok (tudi tistih, ki iz kateregakoli razloga ne živijo s svojimi starši). Zakonodajalec je tako poseg v pravico staršev iz 54. člena URS utemeljil s pravico do preživljanja vseh otrok in z dolžnostnim upravičenjem staršev do preživljanja svojih otrok iz 54. člena URS, torej z varstvom koristi otrok in njihovih pravic. To je po presoji Ustavnega sodišča ustavno dopusten cilj zakonodajnega urejanja.
Neprimeren ukrep
Ker pa pri presoji primernosti ukrepa ocenjuje, ali je zasledovani cilj s presojano ureditvijo sploh mogoče doseči, je moralo nato odgovoriti na vprašanje, ali ureditev zagotavlja, da starši, kadar je otrok nameščen v zavod, prispevajo k preživljanju svojih otrok.
Ustavno sodišče je ocenilo, da je za zagotovitev cilja, da starši prispevajo k preživljanju svojih otrok, nakazilo (celotne) preživnine na poseben otrokov račun načeloma primeren ukrep. Vendar pa je po mnenju Ustavnega sodišča treba upoštevati specifično naravo ukrepa namestitve otroka v zavod (na podlagi 175. člena DZ), ki je v tem, da otroci sicer pretežni del časa preživijo v zavodu, vendar pa zavod v času, ki ga otrok preživi v njem, zagotavlja samo del otrokovih potreb. Kljub izreku ukrepa namestitve otroka v zavod so starši tisti, ki morajo v celoti skrbeti za druge otrokove potrebe. Poleg tega otroci, ki so nameščeni v zavod, del časa še vedno preživijo pri starših, zlasti ob koncu tedna, med prazniki, počitnicami, v nekaterih primerih tudi ob popoldnevih med tednom. Izkaže se, da so starši kljub namestitvi otroka v zavod dolžni v celoti skrbeti za nekatere otrokove potrebe (tj. obleko, obutev, šolske potrebščine, prevoz, interesne dejavnosti) in da starši za zadovoljevanje nekaterih potreb otroka skrbijo v času, ki ga otroci preživijo pri njih (na primer hrano, stroške prebivanja, oddih, razvedrilo), je pojasnilo Ustavno sodišče. Po njegovem mnenju ni prepričljiva razlaga Državnega zbora, da bi moralo sodišče določiti in odmeriti preživnino le za čas, ki ga otrok preživi v zavodu, saj že sam tretji odstavek 184. člena DZ izrecno določa, da starši celotno (določeno) preživnino nakažejo na poseben otrokov račun. Nenazadnje se na podlagi te določbe na poseben račun nakaže tudi celotna družinska pokojnina. Tako razlago po stališču Ustavnega sodišča potrjuje tudi četrti odstavek 184. člena DZ, katerega namen je, da se od otrokovih skupnih rednih prihodkov (v katere spadata preživnina in družinska pokojnina), ki jih otrok dejansko prejema, izračuna prispevek staršev k stroškom oskrbe, ki jih skrbnik nakazuje v proračun. Predstavljene določbe po naziranju Ustavnega sodišča torej ne dopuščajo razlage, da lahko sodišče določi, da starši na poseben račun otroka nakažejo le sorazmeren del preživnine. Ker so starši dolžni skrbeti za zadovoljevanje nekaterih otrokovih potreb in otroci del časa še vedno preživljajo pri starših, ureditev, da morajo starši celotno preživnino nakazati na poseben otrokov račun, s katerim razpolaga skrbnik, po prepričanju ustavnih sodnikov zelo oteži (v dejanskem življenju pa celo onemogoča) izpolnjevanje preživninskih obveznosti staršev do otrok v tistem delu, v katerem starši skrbijo za zadovoljevanje otrokovih potreb. Izpodbijana ureditev namreč pomeni, da starši za kritje vsake otrokove potrebe (na primer nakup obutve, obleke, vstopnice za kino, šolskih potrebščin, vozovnice), za zadovoljevanje katere skrbijo, potrebujejo odobritev skrbnika, četudi gre za zadovoljevanje otrokovih vsakdanjih potreb. To pomeni, da cilja (da starši prispevajo k preživljanju svojih otrok) ni mogoče doseči v tistem delu, ko morajo del preživnine nakazati na poseben otrokov račun, čeprav sami zaradi omenjene specifične narave ukrepa namestitve v zavod neposredno izpolnjujejo preživninske obveznosti do otroka v naravi, je bilo jasno Ustavno sodišče, ki je zato ugotovilo, da izpodbijana ureditev v tem obsegu ni primeren ukrep za dosego predstavljenega cilja.
Zatem je presodilo, ali je cilj mogoče doseči vsaj v delu, ki se nanaša na zagotovitev stroškov preživljanja v okviru, ki ga nudi namestitev otroka v zavodu. Kot pomembno je izpostavilo, da sta starša dolžna preživnino nakazati na poseben otrokov račun in da mora skrbnik del materialnih stroškov nakazati v proračun. Otrokovo preživljanje vsaj v delu, v katerem se otrokove potrebe zagotavljajo v okviru namestitve v zavodu (na podlagi 175. člena DZ), pa je v vsakem primeru že krito s plačilom iz proračuna. Zato po oceni Ustavnega sodišča otrok ne bo oškodovan, če starši preživnine ne bodo nakazali na poseben otrokov račun in če skrbnik posledično dela sredstev (iz preživnine ali/in družinske pokojnine) ne bo mogel nakazati v proračun. Po naziranju Ustavnega sodišča se izkaže, da izpodbijana ureditev v delu, v katerem določa, da so starši dolžni celotno preživnino nakazati na poseben otrokov račun in da skrbnik del sredstev nakaže v proračun, sploh ne varuje pravice otroka, da ga starši preživljajo (54. člen URS), temveč varuje izključno korist proračuna. Določitev preživnine z obveznostjo njenega nakazovanja za otroka nekomu drugemu namreč služi temu, da drugi neposredno in sproti zagotavlja zadovoljevanje otrokovih potreb, za kar pa v obravnavanem primeru očitno ne gre, je bilo kritično Ustavno sodišče. To po presoji slednjega pomeni, da izpodbijani določbi nista primerni za dosego ustavno dopustnega cilja (da starši preživljajo svoje otroke) niti v delu, ki se nanaša na prispevek staršev k preživljanju v obsegu, v katerem se otrokove potrebe zadovoljujejo v okviru namestitve v zavodu. Ker torej izpodbijani določbi nista primerni za dosego ustavno dopustnega cilja, sta v izpodbijanem delu že iz tega razloga v neskladju s pravico staršev iz prvega odstavka 54. člena URS, hkrati pa tudi v neskladju s pravico otrok iz prvega odstavka 56. člena URS, je bilo jasno Ustavno sodišče. Ob tem pa je dodalo, da to ne pomeni, da starši, ki so v prvi vrsti dolžni preživljati svoje otroke, v primeru, ko država z namestitvijo otroka v zavod namesto njih zagotavlja pomemben del otrokovih potreb, niso dolžni državi povrniti stroškov namestitve v zavodu – prav nasprotno, starši so državi te stroške nedvomno dolžni povrniti.
Sklep
Glede na predstavljeno je Ustavno sodišče ugotovilo, da je tretji odstavek 184. člena DZ v delu, ki določa, da se v primeru, kadar je izrečen ukrep namestitve otroka v zavod (na podlagi 175. člena DZ ali 121. člena ZZZDR), celotna določena preživnina ali/in družinska pokojnina nakaže na poseben otrokov račun, ki ga v ta namen odpre otrokov skrbnik, čeprav po oceni sodišča niso izpolnjeni pogoji za omejitev starševske skrbi glede zastopanja pri odprtju posebnega računa ter postavitve otroka pod skrbništvo v tem obsegu, v neskladju s pravico staršev iz prvega odstavka 54. člena URS. Iz zgoraj predstavljenih razlogov je po presoji Ustavnega sodišča tudi prva poved četrtega odstavka 184. člena DZ v delu, ki določa, da je v primeru, kadar je otroku izrečen ukrep namestitve v zavod, skrbnik tisti, ki nakaže razliko do največ 50 odstotkov materialnih stroškov, določenih z zakonom, ki ureja izvajanje rejniške dejavnosti, če otrokovi skupni mesečni prihodki presegajo 25 odstotkov prej navedenih materialnih stroškov, v proračun, četudi po oceni sodišča niso izpolnjeni pogoji za omejitev starševske skrbi glede razpolaganja s posebnim otrokovim računom in postavitve pod skrbništvo v tem obsegu, v neskladju s pravico staršev iz prvega odstavka 54. člena URS. Ustavno sodišče je zato tretji odstavek in prvo poved četrtega odstavka 184. člena DZ v navedenem delu razveljavilo.
Pripravil: Patricij Maček
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
