O ustavnosti 42. člena ZZSDT

Splošno o svobodni gospodarski pobudi

Ustavno sodišče je uvodoma pojasnilo, da URS v prvem odstavku 74. člena zagotavlja svobodno gospodarsko pobudo, ki jamči tudi svobodo vodenja gospodarskega subjekta v skladu z ekonomskimi načeli. Gre za skup pravic in upravičenj, ki med drugim obsegajo pravico opravljati gospodarsko oziroma pridobitno dejavnost, pravico ustanoviti gospodarski subjekt in pravico do izbire njegove pravnoorganizacijske oblike ter tudi pravico biti lastnik oziroma družbenik gospodarskega subjekta, pravico vodenja gospodarskega subjekta v skladu z ekonomskimi načeli, svobodno izbiro dejavnosti, s katero gospodarski subjekt uresničuje svoje pridobitne interese v konkurenci na trgu, izbiro poslovnih partnerjev, ne glede na velikost, statusno obliko ali druge značilnosti. Prvi odstavek 74. člena URS tako po besedah ustavnih sodnikov zagotavlja svobodo sprejemanja vsakršnih odločitev o opravljanju gospodarske dejavnosti, vključno s pogodbeno svobodo. Zakonodajalec pa ima po prvi povedi drugega odstavka tega člena pooblastilo, da uredi način uresničevanja pravice iz prvega odstavka 74. člena URS, ko gre za opravljanje gospodarske dejavnosti. Ker tako vzpostavlja ekonomsko politiko na posameznih področjih družbenega življenja, ki jo šteje kot najprimernejšo za doseganje splošne družbene blaginje, ima pri tem po oceni Ustavnega sodišča široko polje proste presoje. Zakonodajalec lahko ne le predpiše način uresničevanja pravice do svobodne gospodarske pobude v skladu z drugim odstavkom 15. člena URS, temveč lahko določene oblike podjetništva tudi omeji v skladu s tretjim odstavkom 15. člena URS. Temelj za to mu daje URS v drugem stavku drugega odstavka 74. člena, ki prepoveduje izvajanje gospodarske dejavnosti v nasprotju z javno koristjo, je poudarilo Ustavno sodišče.

Spomnilo je, da je že večkrat poudarilo, da je meja med določitvijo načina uresničevanja svobodne gospodarske pobude in njenim omejevanjem gibljiva in težko določljiva. Po ustaljeni ustavnosodni presoji gre za omejitev pravice do svobodne gospodarske pobude, ko predpis posebej intenzivno oži polje podjetniške svobode. Pri določanju pogojev za opravljanje gospodarske dejavnosti lahko gre za določanje načina uresničevanja pravice le tedaj, ko ima pogoj realno vsebinsko zvezo s konkretno urejevano gospodarsko dejavnostjo. To je zlasti v primerih, ko zakonodajalec odvrača nevarnost ali blaži tveganja, ki izhajajo iz opravljanja neke konkretne dejavnosti. Če pa zakonodajalec omeji podjetniško svobodo ravnanja zaradi doseganja splošnih javnih ciljev ali ciljev na nekem ločenem področju družbenega življenja, gre za poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude, je Ustavno sodišče povzelo svojo dosedanjo prakso.

Izpodbijana ureditev

V nadaljevanju je razložilo, da na podlagi izpodbijane ureditve delodajalec, ki je pravnomočno oglobljen zaradi spornih prekrškov, v obdobju enega, dveh ali petih let od pravnomočnosti izreka globe za prekršek ne sme zaposlovati tujcev. Ta prepoved ga omejuje pri svobodni izbiri delavcev, s katerimi bo izvajal gospodarsko dejavnost, in s tem pri svobodi sprejemanja odločitev v zvezi z opravljanjem gospodarske dejavnosti. Glede na to, da delodajalci ne zaposlujejo le tujcev in da tudi za vse tujce ne velja izpodbijana prepoved, po prepričanju Ustavnega sodišča sicer ni mogoče pritrditi navedbam predlagatelja, da se izpodbijani ukrep približuje ukrepu splošne prepovedi zaposlovanja, ki naj bi pomenil celo izvotlitev pravice do svobodne gospodarske pobude. Vendar pa lahko, upoštevaje splošno znano dejstvo pomanjkanja delavcev v nekaterih gospodarskih dejavnostih, izpodbijana ureditev v določenih primerih tako intenzivno vpliva na možnost zaposlovanja pri delodajalcu in posledično na sam obseg opravljanja gospodarske dejavnosti, da je treba šteti, da posega v pravico do svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena URS, je ocenilo Ustavno sodišče.

Ustavnosodna presoja

Ker izpodbijana ureditev po mnenju ustavnih sodnikov torej posega v pravico do svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena URS, je moralo Ustavno sodišče presoditi, ali za takšno ureditev obstaja javna korist in ali je poseg v skladu s splošnim načelom sorazmernosti (2. člen URS). Ugotovilo je, da je zaščita tujih delavcev, na katere se nanaša prepoved zaposlovanja, pred zaposlitvijo pri delodajalcih z negativnimi referencami v javni koristi. Po presoji Ustavnega sodišča gre za posebej občutljivo skupino delavcev, ki se znajde v tujem okolju in še težje kot drugi zaposleni varuje svoje pravice. Zato naj bi jo kazalo še posebej zaščititi pred zaposlitvijo pri delodajalcih, ki so že kršili pravice delavcev, zaradi česar naj bi se bilo mogoče bati, da bodo takšne kršitve ponavljali. Ustavno sodišče je pojasnilo, da se ta cilj uresničuje s prepovedjo zaposlovanja tujcev v primerih, ko je delodajalec oglobljen zaradi kršitve določb zakonov, s katerimi so določene pravice delavcev, njihov položaj ter pravila v zvezi z zagotavljanjem varnosti in zdravja delavcev pri delu. Upoštevaje vsebino kršitev, na katere se sklicuje preostali del izpodbijanega 42. člena ZZSDT, pa je treba ugotoviti, da ne gre za kršitve, ki bi se nanašale na kršitev zakonskih določb o pravicah in položaju delavcev oziroma na zdravje in varnost delavcev pri delu, je opozorilo Ustavno sodišče. Po presoji slednjega zato ni mogoče šteti, da se tudi s prepovedjo zaposlovanja tujcev v teh primerih zasleduje cilj zaščite tujcev, ki se nameravajo zaposliti oziroma delati v Sloveniji. Gre za primere kršitev določb zakonske ureditve o zaposlovanju tujcev in za primere kršitev določenih drugih predpisov, ki jih morajo spoštovati gospodarski subjekti. Cilj teh določb je preprečevanje kršitev pravnega reda. Tudi ta cilj pa je po naziranju Ustavnega sodišča v javni koristi.

 Ustavno sodišče je moralo zato presoditi še, ali je poseg v skladu s splošnim načelom sorazmernosti. Spomnilo je, da pri presoji dopustnosti posega v 74. člen URS uporablja prilagojen test sorazmernosti, v okviru katerega presoja le, ali je teža posledic omejitve pravice do svobodne gospodarske pobude sorazmerna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi te omejitve nastale. Zapisalo je, da prepoved zaposlovanja tujcev gospodarske subjekte omejuje pri izbiri delavcev. V primerih, ko domačih delavcev oziroma tujih delavcev, za katere prepoved zaposlovanja ne velja (peti odstavek 42. člena ZZSDT) oziroma se ZZSDT zanje sploh ne uporablja (5. člen ZZSDT), zelo primanjkuje, lahko ta ukrep po prepričanju Ustavnega sodišča tudi zelo intenzivno vpliva na možnost opravljanja gospodarske dejavnosti oziroma na njen obseg. Vendar pa je ob ocenjevanju sorazmernosti tega posega po mnenju Ustavnega sodišča treba upoštevati, da se z izpodbijano ureditvijo varujejo interesi, ki jih je prav tako treba ustrezno zaščititi.

Po oceni Ustavnega sodišča je treba zaščiti tujcev, ki se nameravajo zaposliti ali delati v Sloveniji, pred zaposlitvijo pri delodajalcih z negativnimi referencami vsaj določeno obdobje po tem, ko so bili ti delodajalci oglobljeni zaradi kršitve pravic delavcev, dati prednost pred neomejeno podjetniško svobodo delodajalcev, ki bi jih želeli zaposliti. To velja tudi v primerih, ko lahko izpodbijani ukrep zaradi pomanjkanja delavcev zelo intenzivno poseže v pravico do svobodne gospodarske pobude z ukrepom prizadetih subjektov. Po mnenju Ustavnega sodišča gre namreč za zaščito ranljive skupine delavcev, ki se znajde v povsem tujem okolju in še težje kot drugi delavci varuje svoje pravice. Po drugi strani po presoji Ustavnega sodišča delodajalci, na katere se nanaša izpodbijani ukrep, niso omejeni pri zaposlovanju vseh delavcev. V zvezi z okoliščino morebitnega hudega pomanjkanja (drugih) delavcev pa je zapisalo, da je treba upoštevati, da lahko ti delodajalci s ponudbo stimulativnega plačila in ugodnih delovnih pogojev gotovo pripomorejo k temu, da se delavci, ki so na razpolago, odločijo za zaposlitev pri njih. Dodalo je še, da je poleg tega izpodbijana prepoved zaposlovanja tudi časovno omejena, kar prav tako omili težo posega.

Pri tehtanju med koristmi, ki bi jih za gospodarske subjekte oziroma njihovo neomejeno podjetniško svobodo pomenil neobstoj izpodbijanega ukrepa, in koristmi, ki se zasledujejo z izpodbijanim ukrepom, je treba slednjim po oceni Ustavnega sodišča dati prednost tudi v primerih, ko se s prepovedmi zaposlovanja zasleduje cilj spoštovanja pravnega reda. Ustavno sodišče je zasledovanju tega cilja pripisalo veliko težo. Pri tem pomena posameznega ukrepa po njegovem prepričanju ne more zmanjševati niti to, da k zasledovanemu cilju morda stremijo še morebitni drugi ukrepi. Kar se tiče teže posega v svobodno gospodarsko pobudo, velja vse, kar je v zvezi s tem navedeno že v zvezi s ciljem zaščite tujih delavcev. Izpodbijani ukrep je časovno omejen. Prav tako ne pomeni prepovedi zaposlovanja vseh delavcev. Kolikor gre za veliko pomanjkanje delavcev, ko je lahko še posebej pomembna tudi možnost zaposlovanja tujcev, na katere se nanaša izpodbijana prepoved, pa lahko delodajalci težo izpodbijanega ukrepa omilijo sami s tem, da razpoložljivim delavcem ponudijo stimulativno plačilo in dovolj ugodne druge delovne pogoje ter jih na ta način spodbudijo, da se zaposlijo pri njih, je prepričano Ustavno sodišče.

 Zaključek

 Izpodbijani ukrep prepovedi zaposlovanja tujcev v svobodno gospodarsko pobudo zato po presoji slednjega ne posega nesorazmerno. Glede na predstavljeno je Ustavno sodišče presodilo, da izpodbijana ureditev ni v neskladju s človekovo pravico do svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena URS, posledično pa tudi ne s pravico do poštene konkurence iz tretjega odstavka 74. člena URS.

 Pripravil: Patricij Maček

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.