Upravni spor je mogoč zoper odločitev o izbiri, ne pa (le) zoper odločitev (obvestilo) o neizbiri kandidata na položaj direktorja javnega zavoda, je presodilo Vrhovno sodišče v sklepu v zadevi I Up 14/2023 z dne 8. novembra 2023. V njej je odločalo o pritožbi tožnice zoper sklep Upravnega sodišča, s katerim je to zavrglo njeno tožbo zoper obvestilo Ministrstva za kulturo o izidu razpisa, s katerim jo je toženec obvestil, da ni bila izbrana za direktorico javnega zavoda.
V zadevi je bilo sporno, ali je zoper obvestilo o neizbiri (tj. obvestilo o izidu razpisa) neizbrani kandidatki na položaj direktorice javnega zavoda dopusten upravni spor.
Vrhovno sodišče je najprej pojasnilo, da je o imenovanju direktorja javnega zavoda, pri čemer je bil izpodbijan akt o neizbiri, že odločalo, in sicer v sklepu v zadevi I Up 13/2018 z dne 7. februarja 2018 in v sklepu v zadevi I Up 63/2018 z dne 18. aprila 2018. Sprejelo je stališče, da obvestilo oziroma sklep o neizbiri na položaj direktorja javnega zavoda ni upravni akt, ki se lahko samostojno izpodbija v upravnem sporu. Po navedbah Vrhovnega sodišča drži, da v teh zadevah na javnem razpisu ni bil izbran noben kandidat, vendar po presoji Vrhovnega sodišča to ne pomeni pomembne razlikovalne okoliščine glede na obravnavani primer, v katerem je bil izbran drug kandidat (in ne pritožnica). Vrhovno sodišče je zato ugovore o neprimerljivosti obravnavanega primera z navedenima zavrnilo kot neutemeljene. V vseh primerih je (bilo) namreč izpodbijano obvestilo oziroma sklep o neizbiri na položaj direktorja javnega zavoda, le da so bili z njima v zadevah I Up 13/2018 in I Up 63/2018 zajeti vsi prijavljeni kandidati (izbran ni bil nihče). Poleg tega v zadevah I Up 13/2018 in I Up 63/2018 tožeča stranka ni imela možnosti izpodbijanja drugega akta kot tistega o neizbiri (vseh), pa je bila njena tožba zavržena, zato je toliko bolj logično in smiselno zavrženje tožbe v obravnavani zadevi, saj obstaja drug akt, tj. akt o izbiri izbranega kandidata, ki ga ima pritožnica možnost izpodbijati, je bilo jasno Vrhovno sodišče.
Spomnilo je tudi, da to, da je v tovrstnem primeru mogoče upravni spor zoper odločitev o izbiri, izhaja iz pravne podlage, to sta Zakon o zavodih (ZZ) in Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK), ki je prav tako skupna vsem trem primerom. Vrhovno sodišče je tako pojasnilo, da že 36. člen ZZ predvideva, da je upravni spor mogoč zoper odločitev o izbiri, ne pa (le) zoper odločitev (obvestilo) o neizbiri. Ta določba je po prepričanju Vrhovnega sodišča jasna in ne dopušča dvoma o navedenem, saj določa, da mora organ, ki je pristojen za imenovanje, v roku, določenem v razpisu, obvestiti vsakega prijavljenega kandidata o izbiri in ga poučiti, da ima pravico pregledati razpisno gradivo in v 15 dneh po prejemu obvestila zahtevati sodno varstvo pri pristojnem sodišču, če misli, da je bil kršen za izvedbo razpisa določeni postopek in da je ta kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata ali da izbrani kandidat ne izpolnjuje v razpisu določenih pogojev. Vrhovno sodišče je opozorilo še, da sodnega varstva zoper odločitev o neizbiri ne predvideva niti ZUJIK. Pritožnica je tako po besedah vrhovnih sodnikov v upravnem sporu izpodbijala akt, ki ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, Upravno sodišče pa se je ob tem pravilno sklicevalo na sodno prakso Vrhovnega sodišča.
To je pritrdilo Upravnemu sodišču tudi v delu, ko je to odločilo, da z obvestilom o neizbiri pritožnice za direktorico javnega zavoda ni bilo poseženo v njene pravice oziroma pravne koristi, saj je imenovanje na vodstveni položaj v javnem sektorju (torej tudi postati in biti direktor zavoda) povezano z varstvom javnega interesa in z izvajanjem javnih nalog – z vidika posameznika gre zato za privilegij, ne za njegovo pravico.
Poleg predstavljenega je Vrhovno sodišče zapisalo, da je pritožnica uveljavljala tudi poseg v ustavno zagotovljene pravice, in sicer je zatrjevala kršitve ustavnih pravic iz 22., 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Vrhovno sodišče pa je najprej ugotovilo, da so bili pritožbeni ugovori glede navedenega povsem neobrazloženi, tako da njihov preizkus niti ni bil mogoč. Kljub temu je dodalo, da ker ne gre za odločitev o njenih pravicah (gre le za privilegij), do v pritožbi zatrjevanih kršitev 22., 23. in 25. člena URS že pojmovno ne bi moglo priti, saj so te zagotovljene ob predpostavki odločanja o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Prav ta okoliščina pa je v pričujoči zadevi izostala, je bilo jasno Vrhovno sodišče.
Pripravil: Patricij Maček
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
