Romunija je februarja 2005 z namenom pristopa k Evropski uniji razveljavila regionalno shemo pomoči v obliki davčnih spodbud. Švedska državljana Ioan in Viorel Micula ter družbe, ki ju obvladujeta, so julija 2005 skladno s 7. členom Dvostranske pogodbe o naložbah, sklenjene med Švedsko in Romunijo, zahtevali ustanovitev arbitražnega sodišča v skladu s Konvencijo o reševanju investicijskih sporov med državami in državljani drugih držav iz leta 1965 (ICSID) zaradi povrnitve odškodnine za škodo, ki so jo domnevno utrpeli zaradi razveljavitve sheme pomoči, do katere so bili upravičeni pred to razveljavitvijo. Arbitražno sodišče je decembra 2013 – po pristopu Romunije k Evropski uniji – odločilo, da Romunija zaradi predčasne razveljavitve regionalne sheme pomoči za naložbe ni zagotovila poštene in pravične obravnave vlagateljev, ter ji naložilo plačilo približno 178 milijonov evrov odškodnine. Vlagatelji so od leta 2014 dalje zahtevali priznanje in izvršitev arbitražne razsodbe v Belgiji, Franciji, Luksemburgu, na Švedskem, v Združenem kraljestvu in Združenih državah Amerike, vendar je v vseh teh postopkih posredovala Evropska komisija in nasprotovala priznanju in izvršitvi.
Februarja 2020 je Vrhovno sodišče Združenega kraljestva v sodbi Micula proti Romuniji izvršitev arbitražne odločbe odobrilo ter Romuniji naložilo, da mora švedskim vlagateljem plačati odškodnino. Sodba je bila izdana kljub dejstvu, da je Evropska komisija, po mnenju katere odškodnina pomeni državno pomoč, nezdružljivo z zakonodajo EU, Romuniji prepovedala njeno plačilo. Komisija je julija 2022 na Sodišču EU vložila tožbo proti Združenemu kraljestvu zaradi neizpolnjevanja obveznosti. Ker je Združeno kraljestvo zavrnilo predložitev stališč v postopku, je Sodišče EU izdalo zamudno sodbo C-516/22.
V njej je najprej citiralo določbe Sporazuma o izstopu Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske iz Evropske unije in Evropske skupnosti za atomsko energijo (t. i. sporazuma brexit) ter opozorilo, da se prehodno obdobje začne z začetkom veljavnosti sporazuma in konča 31. 12. 2020 (126. člen sporazuma). V tem času je Sodišče EU še naprej pristojno za sprejemanje predhodnih odločitev o zahtevah sodišč Združenega kraljestva, vloženih pred koncem prehodnega obdobja (86. člen sporazuma). Če Evropska komisija meni, da Združeno kraljestvo ni izpolnilo svojih obveznosti pred koncem prehodnega obdobja, lahko v štirih letih po njegovem izteku sproži postopek pred Sodiščem EU (87. člen sporazuma). Iz navedenega ter ob upoštevanju, da je bila sporna sodba izdana v prehodnem obdobju, sledi, da je Sodišče EU še naprej pristojno za predhodno odločanje o zahtevah sodišč Združenega kraljestva, vloženih pred koncem prehodnega obdobja.
Sodišče EU je nadaljevalo, da je Vrhovno sodišče Združenega kraljestva napačno ugotovilo, da pravila EU (predvsem določbe o državni pomoči) ne veljajo za obveznosti Združenega kraljestva v skladu s konvencijo ICSID v zvezi z izvršitvijo arbitražne odločbe. Vrhovno sodišče je svojo odločitev utemeljilo z razlago, da je to konvencijo Združeno kraljestvo sklenilo s tretjimi državami še pred svojim pristopom k Evropski uniji, zaradi česar pravo EU ne nasprotuje izvršitvi odločbe. Vendar pa bi po mnenju Sodišča EU moralo Vrhovno sodišče Združenega kraljestva pred sprejetjem svoje odločitve, da se pravo EU v tem primeru ne uporablja, podrobno preučiti, ali taka obveznost, čeprav se nanaša na razsodbo, da je država članica (Romunija) kršila dvostransko naložbeno pogodbo, sklenjeno z drugo državo članico (Švedsko), vključuje tudi pravice tretjih držav, na katere se lahko te sklicujejo proti vpletenim državam.
Sodišče EU je navedlo, da ni sprejemljivo, da nacionalno sodišče – še manj pa sodišče, zoper odločitve katerega po nacionalni zakonodaji ni pravnega sredstva – lahko sprejme napačno razlago prava EU, katere cilj in učinek je namerna izključitev uporabe prava EU v celoti.
Posledica takšne odločitve je razveljavitev načela primarnosti prava EU, ki je ena bistvenih značilnosti evropskega prava, kar pa postavlja pod vprašaj doslednost, polni učinek in avtonomnost prava EU ter navsezadnje posebno naravo prava, vzpostavljenega s Pogodbama. Po mnenju Sodišča EU je Vrhovno sodišče Združenega kraljestva resno ogrozilo pravni red EU.
Na podlagi vsega navedenega je Sodišče EU zaključilo, da Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske s predmetno sodbo ni izpolnilo svojih obveznosti po pravu EU.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
