Ustavno sodišče je razveljavilo peti odstavek 12. člena > Zakona o Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije (ZKGZ). Zavzelo je stališče, da se mora institut neizvoljivosti razlagati skladno z načelom enakosti pred zakonom, kar pomeni, da se morajo v bistvenem isti položaji urejati enako, pri čemer je primerjalo institut neizvoljivosti z ureditvijo pri drugih zbornicah, prav tako osebah javnega prava.
Izpodbijani peti odstavek 12. člena ZKGZ je določal, da v svet zbornice, upravni odbor zbornice, za predsednika in dva podpredsednika zbornice, v svet območnih enot ter za predsednika in dva podpredsednika območne enote ne morejo biti izvoljene oziroma imenovane osebe, ki so ob izvolitvi oziroma imenovanju ali v obdobju dveh let pred tem bile: (1) člani organov političnih strank na državni ravni; (2) poslanci Evropskega parlamenta in funkcionarji v Evropski komisiji in Evropskem svetu; (3) predsednik republike, predsednik vlade, ministri in državni sekretarji, poslanci, poklicni župani ter (4) generalni direktorji in generalni sekretarji ministrstev, direktorji organov v sestavi ministrstev in vladnih služb, generalni direktorji in direktorji generalnih direktoratov v Evropski komisiji, direktorji občinske uprave ali tajniki občine.
Navedena ureditev pomeni institut neizvoljivosti, z njim pa je omejena možnost uresničevanja pasivne volilne pravice članov Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije (KGZS). Iz pravne teorije izhaja, da neizvoljivost posamezniku prepoveduje kandidiranje na volitvah zaradi določenih osebnih okoliščin, lastnosti, razmerij ali ravnanj. Namen instituta je, da se prepreči uresničevanje pasivne volilne pravice posameznikom, ki so nesposobni izvrševati funkcijo zaradi določenih dejavnikov oziroma stanj, na katere nimajo vpliva (na primer starost, pomanjkanje lokalne povezanosti z volivci), ali niso vredni opravljanja funkcije zaradi svojega preteklega ravnanja (na primer storjeno kaznivo dejanje) ali pa so pred volitvami opravljali funkcijo ali nalogo v javnem interesu, ki bi jim omogočila večji vpliv na volilno telo kot drugim kandidatom ali pa bi jih podredila določenemu vplivu (na primer predsednik republike, sodniki, državni tožilci). Drugače kot institut neizvoljivosti pa institut nezdružljivosti funkcije posamezniku onemogoča, da bi ob dosedanji funkciji sočasno opravljal še druge funkcije ali dejavnosti – usmerjen je v prihodnost, od posameznika pa zahteva, da se pred začetkom izvrševanja mandata, ki ga je dodatno pridobil, odloči, katero od več funkcij ali dejavnosti bo opravljal.
V nadaljevanju je Ustavno sodišče presojalo, ali je z navedeno določbo kršeno načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Splošno načelo enakosti zahteva, da zakonodajalec v bistvenem enake položaje ureja enako, v bistvenem različne položaje pa različno. Če zakonodajalec v bistvenem enake položaje ureja različno, mora za to obstajati razumen razlog, stvarno povezan s predmetom urejanja. Načelo enakosti pred zakonom namreč ne pomeni, da zakonodajalec v bistvenem enakih položajev pravnih subjektov ne bi smel različno urejati, ampak da tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. Ker je Ustavno sodišče v preteklosti že odločalo o vprašanju, ki se je nanašalo na Kmetijsko gozdarsko zbornico Slovenije (glej odločbo U-I-25/08), pri čemer je navedeno zbornico primerjalo z notarsko, odvetniško, zdravniško, veterinarsko in lekarniško zbornico, je to storilo tudi tokrat.
Da gre za bistveno enake položaje zbornic, je sodišče utemeljilo s tem, da so vse navedene zbornice osebe javnega prava, ustanovljene z zakonom, v katerih je članstvo obvezno. To so poklicna združenja, ki so ustanovljena z razlogom, da skrbijo za interese in ugled poklica, ki ga predstavljajo, oziroma zagovarjajo interese in ugled subjektov, ki opravljajo določeno dejavnost. Tretja skupna značilnost zbornic je, da izvajajo določene naloge v javnem interesu – na podlagi podeljenih javnih pooblastil opravljajo določene oblastne upravne naloge, povezane s poklicem, ki ga zastopajo, nekatere pa izvajajo tudi javne službe.
Ker naj bi iz navedenega izhajalo, da so KGZS in druga poklicna združenja z obveznim članstvom glede pravnega urejanja pasivne volilne pravice članov (predmeta urejanja) v bistveno enakih položajih, je sodišče primerjalo tudi ureditev instituta neizvoljivosti. Zakonodajalec je zgolj za KGZS sprejel prepoved kandidiranja za organe zbornice, če je njen član v preteklosti opravljal eno od v izpodbijani zakonski določbi taksativno naštetih funkcij oziroma položajev. Iz zakonodajnega gradiva in odgovora predlagatelja izhaja, da je bil razlog za omejevanje pasivne volilne pravice pri volitvah v organe KGZS preprečevanje vpliva politike na odločanje in delovanje zbornice. Sodišče se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je tak razlog ustavno dopusten, temveč z vprašanjem, zakaj se pasivna volilna pravica pri volitvah KGZS ureja drugače kot pri drugih poklicnih zbornicah z bistveno podobnimi značilnostmi.
Ker Ustavno sodišče ni našlo utemeljenih razumnih razlogov, stvarno povezanih s predmetom urejanja, zaradi katerih bi bilo mogoče pasivno volilno pravico pri volitvah KGZS urediti drugače kot pri drugih poklicnih zbornicah z bistveno podobnimi značilnostmi, je s svojo odločbo U-I-216/23 razveljavilo peti odstavek 12. člena ZKGZ.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
