Sodišče EU je v pritožbenem postopku ugotovilo, da so harmonizirani standardi o varnosti igrač zaradi svojih pravnih učinkov del prava Unije. Pri tem se je oprlo zlasti na načelo pravne države in načelo prostega dostopa do zakonodaje ter ugotovilo, da je možnost državljanov, da se seznanijo s temi standardi, lahko nujna, da se preveri, ali dani proizvod ali storitev dejansko izpolnjuje zahteve take zakonodaje. Tako je Sodišče ugotovilo, da prevladujoč javni interes upravičuje razkritje navedenih harmoniziranih standardov.
Public.Resource.Org in Right to Know sta nepridobitni organizaciji, katerih glavna naloga je vsem državljanom omogočiti prosti dostop do prava. Ko sta septembra 2018 pri Generalnem direktoratu Komisije za notranji trg, industrijo, podjetništvo ter mala in srednja podjetja vložili prošnjo za dostop do dokumentov, s katerimi razpolaga Komisija – in sicer za dostop do štirih harmoniziranih standardov za varnost igrač (predvsem kemijske igrače ter kompleti za kemijske poskuse in druge poskuse, pri katerih se uporabljajo kemikalije), je Komisija njuno prošnjo za dostop zavrnila. Zoper takšno odločitev sta se pritožili, vendar je Splošno sodišče leta 2021 njuno tožbo zavrnilo.
V pritožbi zoper takšno odločitev sta pritožnici navajali, da je Splošno sodišče napačno razsodilo, da za zaprošene harmonizirane standarde velja izjema iz drugega odstavka 4. člena Uredbe št. 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije, ki je namenjena varstvu poslovnih interesov fizičnih in pravnih oseb, vključno z intelektualno lastnino. Drugi pritožbeni razlog se nanaša na napačno uporabo prava in zadeva obstoj prevladujočega javnega interesa v smislu drugega odstavka 4. člena te uredbe, ki upravičuje razkritje omenjenih standardov.
Sodišče EU se je v svoji odločitvi C-588/21 P najprej opredelilo do drugega pritožbenega razloga, in sicer ali obstaja prevladujoči javni interes, ki upravičuje razkritje harmoniziranih standardov za varnost igrač.
V zvezi s tem je opozorilo, da je pravica dostopa do dokumentov institucij, organov, uradov in agencij Unije, ne glede na nosilec dokumenta, vsem državljanom Unije in vsem fizičnim ali pravnim osebam s prebivališčem ali statutarnim sedežem v eni od držav članic zagotovljena skladno s 15. členom Pogodbe o delovanju EU (PDEU) in 42. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (Listina). Uresničevanje te pravice je, kar zadeva dostop do dokumentov Parlamenta, Sveta in Komisije, urejeno z Uredbo št. 1049/2001. V 2. členu Uredbe je določeno, da lahko te institucije odobrijo dostop do dokumentov vsem fizičnim ali pravnim osebam, ki nimajo prebivališča ali statutarnega sedeža v eni od držav članic. Drugi odstavek 4. člena uredbe dopušča izjemo od tega pravila, in sicer lahko institucije zavrnejo dostop do dokumenta, če bi razkritje oslabilo varstvo poslovnih interesov fizičnih in pravnih oseb, vključno z intelektualno lastnino. Ta izjema pa ne velja, če prevlada javni interes za razkritje zadevnega dokumenta.
Sodišče EU je v nadaljevanju ugotovilo, da za standarde, ki so predmet postopka, Komisija določi zahteve glede vsebine, ki jih mora izpolnjevati zahtevani harmonizirani standard, ter rok za njegovo sprejetje in tudi odloči, ali se standard objavi v Uradnem listu Evropske unije ali ne.
Sodišče je prav tako opozorilo na pravni učinek, ki ga imajo harmonizirani standardi in ki je tudi ena bistvenih značilnosti teh standardov. Ti so namreč bistveno orodje za gospodarske subjekte za uresničevanje pravice do prostega pretoka blaga ali storitev na trgu Unije. Navedeno pomeni, da so proizvodi, ki ustrezajo standardu, v skladu s standardi, ki so dolocˇeni v tej zakonodaji, in tako izpolnjujejo pogoje za trzˇenje v Uniji. Sodišče je tako potrdilo, da so preučevani standardi del prava Unije.
Sodišče je še enkrat poudarilo, da je eno temeljnih načel, ki jih zagotavlja PDEU, načelo pravne države, ki zahteva prosti dostop do prava Unije za vse fizične in pravne osebe Unije ter možnost, da se pravni subjekti nedvoumno seznanijo s svojimi pravicami in obveznostmi oziroma da se preveri, ali zadevni proizvod ali storitev dejansko izpolnjuje zahteve take zakonodaje.
Na podlagi navedenega je sodišče ugotovilo, da prevladujoč javni interes v smislu drugega odstavka 4. člena Uredbe št. 1049/2001 upravičuje razkritje zaprošenih harmoniziranih standardov. Sodišče je tako samo dokončno odločilo v sporu in sporni sklep razglasilo za ničen.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
