Gruzija je pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP) vložila pritožbo proti Rusiji zaradi domnevnih kršitev človekovih pravic prebivalcem v novonastalih republikah Abhazija in Južna Osetija ter tistim, ki so ostali na gruzijski strani meje.
V oboroženem spopadu med Gruzijo in Rusijo avgusta 2008 so ruske oborožene sile vdrle v Abhazijo in Južno Osetijo. Rusija je ti dve gruzijski regiji priznala kot neodvisni državi 26. avgusta 2008, priznanju pa mednarodna skupnost ni sledila. Rusija je nato na podlagi sporazumov o prijateljstvu in sodelovanju z Abhazijo in Južno Osetijo vzpostavila vojaški oporišči, ruski mejni stražarji pa so varovali upravno mejno črto (ABL) med odcepljenima regijama in ozemljem pod nadzorom gruzijske vlade. Od leta 2009 so postopoma uvajali fizične ovire in druge ukrepe, ki so ljudem preprečevali prosti prehod ABL. Kot je opisala opazovalna misija Evropske unije v Gruziji, ta proces vključuje tri glavne elemente: (1) vzpostavitev infrastrukture, kot so ograje, bodeča žica, stražni stolpi, znaki, ki ljudi obveščajo, da se približujejo »mejam«, in oprema za nadzorovanje, ki prisili potnike in vozila k uporabi nadzorovanih prehodov; (2) nadzor in patruljiranje ruskih vojakov, ki spremljajo razmere in pridržijo ljudi, če kršijo uveljavljena pravila; in (3) režim prečkanja, ki od dnevnih migrantov zahteva, da imajo posebne dokumente in uporabljajo samo »uradne« mejne prehode.
Mnenje Gruzije in velike večine mednarodne skupnosti je, da je tak postopek postavljanja mej po mednarodnem pravu nezakonit, gruzijske oblasti pa so ABL imenovale okupacijska črta. Nasprotno pa ruske ter de facto abhaške in južnoosetijske oblasti ABL obravnavajo kot mednarodno mejo na podlagi tega, da je Rusija obe odcepljeni entiteti priznala kot neodvisni državi. V postopku pred ESČP je bil kot primer omenjen prebivalec obmejne vasi, čez katero je potekala ABL. Njegova hiša je stala na strani Južne Osetije, in ker je ni želel zapustiti, je ostal ločen od družine in prijateljev na gruzijski strani. Veliko ljudi na obeh straneh je želelo prečkati ABL zaradi različnih razlogov, na primer urejanja kmetijskih zemljišč, obiska sorodnikov, trgovine, dostopa do zdravstvene oskrbe, izobraževanja ali socialnih ugodnosti ter obiska pokopališč ali verskih objektov. Vendar so ruske in tamkajšnje oblasti obravnavale prehode zunaj omejenega števila prehodov in brez ustrezne dokumentacije kot nezakonite. Zaradi tega je bilo vsako leto pridržanih na stotine ljudi brez zakonite podlage po gruzijskem pravu.
Zato je Gruzija vložila pritožbo pred ESČP in zatrjevala, so ruske oblasti in uprava separatističnih regij z nezakonitimi aretacijami, pridržanji in grdim ravnanjem z Gruzijci, ki živijo ob meji, sistematično kršile Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic (EKČP), in sicer 2. člen – pravica do varovanja življenja, 3. člen – zaščita pred mučenjem in ponižujočim ravnanjem, 5. člen – pravica do zaščite pred arbitrarnim odvzemom prostosti ter 8. člen – pravica do varovanja doma in zasebnega življenja. Poleg tega je zatrjevala tudi kršitve EKČP s strani Rusije zaradi pasivnosti in nekaznovanja paznikov ter mejnih policistov za nasilno ravnanje. Pritožnica je priložila tudi sezname domnevnih žrtev spornih praks s podrobnimi opisi.
ESČP je pri presoji najprej poudarilo vprašanje, ali je obstajala »administrativna praksa«, s katero je Rusija kršila EKČP. Za to morata obstajati dva elementa: ponavljajoča se dejanja in toleranca državnih voditeljev do kršitev človekovih pravic. Prvega ESČP opisuje kot kopičenje enakih ali podobnih kršitev, ki so dovolj številne in medsebojno povezane, da ne pomenijo le posameznih dogodkov, ampak vzorec ali sistem. Toleranca pa pomeni, da nadrejeni neposredno odgovornih, čeprav so seznanjeni s takšnimi dejanji, ne ukrepajo, da bi jih kaznovali ali preprečili njihovo ponovitev.
Najprej je sodišče obravnavalo domnevno kršitev pravice do nedotakljivosti življenja iz 2. člena EKČP. Gruzija se je pritožila nad vzorcem ubijanja civilistov, ki so po etnični pripadnosti Gruzijci in ki so poskušali vstopiti v Abhazijo ali Južno Osetijo ali iz nje izstopiti, in nad tem, da ni ustreznih preiskav takih obtožb. ESČP je ugotovilo, da je sum kršitve utemeljen pri vsaj dvajsetih incidentih, vključno s smrtjo sedmih gruzijskih prebivalcev Abhazije, ko so poskušali prečkati ABL po alternativnih poteh z namenom, da bi prevzeli svojo pokojnino ali zdravila na ozemlju, ki ga nadzira gruzijska vlada. Poleg tega je omejitev točk, na katerih je dovoljen prehod meje, povečala število poskusov nezakonitih prehodov v nevarnih razmerah in s tem tveganje za življenje ter zdravje prebivalcev. Število primerov in neraziskani primeri smrti s strani oblasti so po mnenju ESČP zadoščali za ugotovitev stalne prakse. Čeprav je res, da so številni od tistih, na katere so streljali ruski agenti v ABL, preživeli, je sodišče presodilo, da je v izjemnih okoliščinah uporaba sile s strani državnih uslužbencev lahko pomenila kršitev 2. člena, če vedenje državnih uslužbencev že po svoji naravi resno ogroža življenja. Tako je bilo tudi v teh primerih. Glede tistih, ki so umrli med poskusom prečkanja ABL po alternativnih poteh, pa je ESČP ponovilo, da 2. člena ni mogoče razlagati tako, da vsakemu posamezniku zagotavlja absolutno raven varnosti pri katerikoli dejavnosti, pri kateri je življenje lahko ogroženo. Ker pa so morale žrtve v tej zadevi uporabiti nevarne poti ravno zaradi nezakonitih omejitev svobode gibanja, ki so jih uvedle abhaške in južnoosetijske oblasti, je ESČP zaključilo, da država nosi odgovornost za te smrti in je tako kršila 2. člen EKČP.
Država pritožnica je zatrjevala tudi, da so številni Gruzijci, ki so bili pridržani, poročali o grdem ravnanju ali nečloveških razmerah v priporu, s tem pa naj bi Rusija kršila prepoved mučenja iz 3. člena EKČP. V kontekstu odvzema prostosti je Sodišče dosledno poudarjalo, da mora trpljenje presegati neizogibni element trpljenja in ponižanja, povezanega s pridržanjem, da privede do kršitve 3. člena. Med dokaznim gradivom v postopku so bila tudi poročila komisarja Združenih narodov s terena, v katerih je poročal o izjemno slabih razmerah, ki lahko tistim, ki so tam zaprti, povzročijo resne zdravstvene težave, tudi psihološke narave. Na podlagi tega in številnih drugih dokazov je ESČP ugotovilo, da je prihajalo do sistemskih težav ter da se je država tega zavedala, pa vseeno ni storila nič, ter s tem kršila 3. člen EKČP.
Kršen naj bi bil tudi 5. člen EKČP, torej pravica do svobode in prostega gibanja, z izjemo z zakonom vnaprej določenih primerov. Gruzija je navedla, da so ruske in oblasti odcepljenih regij skoraj vsak dan pridržale Gruzijce zaradi »nezakonitega prehoda« ABL in da so bila vsa taka pridržanja neizogibno nezakonita, saj ruske oblasti niso mogle odrediti »zakonite« aretacije ali pripora na gruzijskem ozemlju. ESČP je ugotovilo, da je malo uradnih virov informacij o pravnem in sodnem sistemu v Abhaziji, zato je težko presoditi zakonitost tovrstnih pridržanj, vendar dejstvo, da se je pravni in sodni sistem teh regij ločil od gruzijskega že leta 1990, napeljuje na ugotovitev, da se ni razvijal v isti smeri in sledil vrednotam EKČP. Zato je ESČP zaključilo, da je bil kršen 5. člen in s podobno argumentacijo tudi pravica do doma in zasebnega življenja iz 8. člena EKČP.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
