V sodbi z dne 9. 4. 2024 je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) presojalo zahtevno in vedno bolj aktualno vprašanje pozitivne obveznosti in odgovornosti držav (v tem primeru Švice) za posledice ogrevanja ozračja in podnebnih sprememb.
Pritožbo pred ESČP je vložilo več pritožnikov, prvi med njimi Verein KlimaSeniorinnen Schweiz, nepridobitna organizacija, ustanovljena za spodbujanje in izvajanje učinkovitega varstva podnebja. Članice društva so ženske, ki živijo v Švici, med katerimi je večina starejših od 70 let, zavzemajo pa se za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in učinkov na globalno segrevanje. Preostale pritožnice so članice društva, ki so v postopkih nastopale kot posameznice. Vsem je bilo skupno, da so težko prenašale vročinske valove, tako da so si morale svoje življenje organizirati glede na vremensko napoved. To je vplivalo na njihovo družabno življenje, vsesplošno kakovost življenja in najpomembnejše, zdravje. Spadajo namreč v del populacije, ki ga vročinski valovi najbolj ogrožajo.
Zato so pritožniki leta 2016 pri zveznih uradih in ministrstvu za okolje vložili zahtevo, naj sprejmejo zavezo o konkretnih ukrepih, da bi Švica omejila izpuste toplogrednih plinov do te mere, da bi to bilo usklajeno z globalnim ciljem zadržanja dviga povprečne temperature pod 2 stopinjama Celzija. Pritožniki so pojasnili, da so trenutni cilji zmanjšanja emisij nezadostni, neustavni in nezdružljivi z mednarodnim pravom. Po njihovem mnenju oblasti niso imele opravičila za svoje nedelovanje na področju podnebnih sprememb. Urad je menil, da v obravnavani zadevi niso bili prizadeti nobeni posamični pravni položaji, saj zahteva pritožnikov ni bila namenjena konkretnemu reševanju individualnih položajev, temveč uvedbi splošnih ter abstraktnih predpisov in ukrepov. Ugotovili so, da so pritožniki zasledovali splošne interese, ki ne morejo zagotoviti podlage za njihov status žrtve po konvenciji, ter zahteve zavrnili. Kasneje so pritožniki začeli postopek še pred Zveznim upravnim sodiščem, ki je velik poudarek dalo vprašanju, ali imajo pritožniki interes in potrebo po zaščiti, ki se razlikuje od splošne populacije, saj z actio popularis v tem primeru ne bi mogli uspeti. Ugotovili so, da čeprav so različne skupine prizadete na različne načine, od ekonomskih interesov do škodljivih učinkov na zdravje, ki prizadenejo splošno javnost, z vidika delovanja pravosodja ni mogoče reči, da so interesi pritožnikov bolj prizadeti zaradi podnebnih sprememb od splošne populacije. Zato so bile njihove zahteve ponovno zavrnjene.
Pritožniki so pred ESČP vložili pritožbo zaradi domnevne neučinkovitosti švicarskih državnih organov pri sprejemanju ukrepov za blažitev podnebnih sprememb in segrevanja, kar je imelo negativne učinke na kakovost življenja in zdravje pritožnikov. Zatrjevali so kršitev pravice do nedotakljivosti življenja iz 2. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP) ter pravice do zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena.
V sodbi ESČP je bila pred konkretnimi dejstvi primera najprej zapisana obširna analiza učinka segrevanja ozračja, v kateri je bilo ugotovljeno, da so naraščajoče temperature in vročinski valovi povečali umrljivost, kar bi lahko pripisali podnebnim spremembam, ki jih povzroči človek. Na svetovni ravni se je smrtnost zaradi vročine pri ljudeh, starejših od 65 let, v letih 2000–2004 in 2017–2021 povečala za približno 68 odstotkov. Od vseh podnebnih nevarnosti je bila vročina daleč najpomembnejši vzrok smrti v Evropi.
Vlada je v odgovoru zapisala, da bi trajno rešitev za posledice globalnega segrevanja lahko zagotovili le kolektivni ukrepi držav, združeni z individualnimi prizadevanji državljanov. Švica kot alpska država, ki so jo podnebne spremembe še posebej prizadele, je že prepoznala problem globalnega segrevanja in sprejela različne ukrepe za njegovo reševanje. Vendar je pomembno omeniti, da je bil globalni prispevek Švice k emisijam toplogrednih plinov le približno 0,1 odstotka.
ESČP je pri obravnavi primera najprej poudarilo, da je vprašanje posledic podnebnih sprememb za kršitev temeljnih človekovih pravic posameznikov v veliki meri drugačno od običajnih primerov, saj ni enega vira, iz katerega bi izhajala škoda, ampak šele s kumulacijo vseh človeških aktivnosti dobimo koncentracijo emisij CO2, ki je za okolje škodljiva. Poleg tega boj proti podnebnim spremembam ni mogoč zgolj na lokalni ravni in z ukrepi ene države. Posledično je dokazovanje vzročnosti zapleteno – zgolj očitek, da država ni ravnala v skladu z domačimi pravili ter okoljskimi ali tehničnimi standardi, sam po sebi ne zadošča za utemeljitev trditve, da so bile pravice pritožnika prizadete na način, ki bi povzročil kršitev EKČP. Po drugi strani iz pretekle sodne prakse izhaja, da ima vsaka država svoj delež odgovornosti za sprejemanje ukrepov za boj proti podnebnim spremembam in da je sprejemanje teh ukrepov odvisno od lastnih zmogljivosti države in ne od kakršnega koli posebnega dejanja (ali opustitve) katere koli druge države. ESČP je zato zapisalo, da obstaja pozitivna obveznost države, da sprejme predpise in ukrepe, ki bi lahko ublažili obstoječe in potencialno nepopravljive prihodnje učinke podnebnih sprememb. Tudi v skladu s Pariško podnebno konferenco so države pogodbenice dolžne uvesti potrebne predpise in ukrepe za preprečitev povečanja koncentracij toplogrednih plinov v zemeljskem ozračju in dviga globalne povprečne temperature nad ravni, ki lahko povzročijo resne in nepopravljive škodljive učinke na človekove pravice, zlasti pravico po 8. členu konvencije.
Glede na znanstvene podatke o izpustih CO2 na državni ravni je ESČP ugotovilo, da Švica do tistega trenutka ni izpolnila ciljev o zmanjševanju emisij toplogrednih plinov. Glede na neizogibnost podnebnih sprememb in trenutno odsotnost zadovoljivega zakonodajnega okvira tako ni bilo mogoče ugotoviti, da zgolj zakonodajna zaveza, da se konkretni ukrepi sprejmejo »pravočasno«, kot je predvideno v podnebnem zakonu, izpolni dolžnost države zagotoviti in v praksi učinkovito izvajati zaščito posameznikov v njeni pristojnosti pred škodljivimi vplivi podnebnih sprememb na njihovo življenje in zdravje. V postopku švicarskih organov za vzpostavitev ustreznega domačega regulativnega okvira je bilo nekaj kritičnih vrzeli, vključno s tem, da niso kvantificirali nacionalnih omejitev emisij toplogrednih plinov s proračunom za ogljik ali kako drugače. S tem, ko tožena država ni ukrepala pravočasno ter na ustrezen način v zvezi z oblikovanjem, razvojem in izvajanjem ustreznega zakonodajnega in upravnega okvira, je tožena država prekoračila svoje polje proste presoje in ni izpolnila svojih pozitivnih obveznosti. ESČP je tako ugotovilo kršitev 2. in 8. člena EKČP.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
