Svoboda izražanja ni absolutna človekova pravica. Pri pisanju izjav na družbenem omrežju X, ko torej ne gre za izjavo v spontani razgreti razpravi, se od osebe pričakuje višja stopnja skrbnosti pri izbiri in uporabi besed. Gre za enosmerno izražanje mnenja, pred podajanjem katerega lahko oseba premisli, kakšen bo učinek njene izjave in ali ta ustreza minimalnim pravnim in etičnim standardom demokratične družbe, saj je to nujen pogoj za vzdrževanje kulturne javne razprave.
Pritožnica je s tožbo z dne 1. 7. 2016 od nasprotnega udeleženca (tedaj toženca) zahtevala 6000 evrov odškodnine za duševne bolečine, ki jih je pretrpela zaradi razžalitve z njegovo objavo na družbenem omrežju Twitter (zdaj X): »Na neki FB strani javne hiše ponujajo poceni usluge odsluženih prostitutk Evgenije C in Mojce PŠ. Eno za 30 EUR, drugo za 35 EUR. #ZvodnikMilan.« Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo pritožničinemu tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo, revizijsko sodišče pa je nasprotno od tega odločilo, da gre pri sporni izjavi za visoko varovano politično izražanje, zaradi česar bi njegovo omejevanje nesorazmerno hudo poseglo v svobodo izražanja ne le nasprotnega udeleženca, marveč v svobodo izražanja na družbenih omrežjih, kot je Twitter, na splošno. Zato je Vrhovno sodišče ugodilo reviziji nasprotnega udeleženca ter spremenilo izpodbijano pravnomočno sodbo tako, da je pritožničin tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. V ustavni pritožbi je pritožnica med drugim trdila, da je Vrhovno sodišče kršilo njeno pravico do časti in dobrega imena, ker je ni ustrezno uravnovesilo s pravico nasprotnega udeleženca do svobode izražanja. Vrhovno sodišče je namreč utemeljilo, da gre v preučevani zadevi za politični govor par excellence, ki uživa najvišjo možno stopnjo varstva, predvsem iz razloga, ker gre za politično izjavljanje opozicijskega poslanca, ni pa upoštevalo, da je mnenje izvoljenega predstavnika ljudstva visoko varovano le, dokler prispeva k razpravi o pomembni družbeni temi, in da ne vsebuje žaljivih izjav ad personam, ki ne prispevajo k razpravi v javnem interesu.
Ustavno sodišče je v odločbi Up-472/20 sicer pritrdilo stališču Vrhovnega sodišča, da je treba politiku, kadar je deležen novinarjeve provokativne kritike, priznati pravico varovati svoj ugled in ugled svoje stranke, zato se lahko tudi on tako kot novinar kritično in provokativno odzove na novinarjeve obtožbe. A paziti je treba, da se ta pravica ne zlorabi za osebni napad na novinarja z namenom njegove diskreditacije.
Sporna izjava, ki etiketira pritožnico z »odsluženo prostitutko«, z gledišča nepristranske, razumne in povprečne javnosti pomeni objektivno žaljivo vrednostno sodbo. Vendar pa po mnenju Ustavnega sodišča zgolj izražanje nepriljubljenega ali celo žaljivega mnenja samo po sebi ne zadošča za oceno o njegovi nedopustnosti. Treba je presoditi, ali je za sporno izjavo obstajala zadostna dejanska podlaga (zaradi česar jo je mogoče šteti za še sprejemljivo kritiko) ali ne. Ta presoja je odvisna zlasti od konteksta, v katerem je bila izjava podana. Pri tem je pomembno oceniti: (1) kako je sporni tvit razumela nepristranska, razumna in povprečna javnost, upoštevaje tudi širši kontekst zadeve, (2) ali je imel nasprotni udeleženec za svojo vrednostno sodbo zadostno podlago v dejstvih, v tem okviru pa, ali je bil pri svojem grobem odzivu izzvan s predhodnim ravnanjem pritožnice, in (3) kolikšne stopnje varstva je deležna sporna izjava glede na to, da je bila objavljena na družbenem omrežju Twitter oziroma zdaj X.
Ustavno sodišče je tudi pritrdilo stališču Vrhovnega sodišča, da povprečna razumna javnost spornega tvita kljub odsotnosti obsežnejšega vsebinskega odziva nasprotnega udeleženca na zanj sporni televizijski prispevek ni razumela dobesedno. Vendar pa je izjavo nasprotnega udeleženca z uporabo izrazov, ki odražajo visoko stopnjo žaljivosti, ter ob upoštevanju, da ni izkazal, da bi imel za tako grobe izjave zadostno podlago v dejstvih, po oceni Ustavnega sodišča povprečna razumna javnost razumela kot poskus diskreditacije in sramotitve pritožnice kot novinarke in ženske. Ob tem je sodišče še opozorilo, da se pri razumevanju pomena sporne izjave v povprečni razumni javnosti izhaja iz standarda povprečnega razumnega bralca, ki ni podrobno, ampak le površno seznanjen z aktualnimi družbenimi temami.
Nasprotni udeleženec mnenju Ustavnega sodišča prav tako ni ne ob sami objavi tvita oziroma neposredno zatem kot tudi ne v postopku pred sodišči pojasnil, kaj v spornem televizijskem prispevku je bilo zanj tako žaljivega, da se je nanj tako grobo odzval. Ustavno sodišče zato ni upoštevalo njegovih navedb iz odgovora na ustavno pritožbo, da naj bi sporni tvit pomenil odziv na dolgotrajno skrajno žaljivo poročanje pritožnice oziroma druge novinarke iz spornega tvita o njem oziroma njegovi stranki. Sodišče ugotavlja, da izjavi po vsebini, slogu in sporočilni moči nista bili primerljivi. Nasprotni udeleženec namreč ni dokazal, da bi se zaradi posebej visoke stopnje provokativnosti televizijskega prispevka lahko tako grobo odzval nanj, in to z ostjo, uperjeno zoper konkretno osebo.
Ustavno sodišče je tako ugotovilo, da je Vrhovno sodišče v svoji odločitvi v nasprotju z ustavnopravnimi standardi v korist nasprotnega udeleženca in v pritožničino škodo pripisalo posebej veliko težo okoliščini, da je šlo pri sporni izjavi za izražanje izvoljenega predstavnika ljudstva, pomembnega politika in mnenjskega voditelja, in to na družbenem omrežju X. Pri tem je premalo upoštevalo, da svoboda izražanja tudi v primeru, ko jo uveljavlja izvoljeni predstavnik ljudstva, ni absolutna človekova pravica.
S tega vidika se lahko pričakuje, da nasprotni udeleženec pred objavo tvita premisli, kakšen bo učinek njegove izjave in ali ta ustreza minimalnim pravnim in etičnim standardom demokratične družbe, saj je to nujen pogoj za vzdrževanje kulturne javne razprave. Po oceni Ustavnega sodišča uporaba komunikacijskega kanala X izjavitelju to omogoča, saj narava tega spletnega orodja od izjavitelja praviloma ne zahteva hipnih reakcij, temveč ima možnost, da o vsebini svojega odziva premisli in ga oblikuje tako, da ne poseže nedopustno v človekove pravice drugih oseb.
Ustavno sodišče je opozorilo tudi, da Vrhovno sodišče ni ustrezno ovrednotilo okoliščine, da se je nasprotni udeleženec posebej žaljivo izrazil o novinarki. Novinarji imajo namreč ključno vlogo v demokratični družbi pri širjenju informacij o zadevah v javnem interesu, pri čemer sramotilni seksistični spletni napadi na novinarke prizadenejo tako njihove pravice do osebnega dostojanstva ter časti in ugleda kot javni interes do obveščenosti s strani različnih medijev. To ima lahko resne posledice za javno razpravo in medije. Sodišče je prepričano, da bi nasprotni udeleženec svoje mnenje o domnevni politični pristranskosti novinarjev RTV Slovenija lahko izrazil na manj žaljiv način. Vrhovno sodišče je z neustreznim ovrednotenjem pomena žaljivega izjavljanja vplivnega mnenjskega voditelja, opozicijskega poslanca, na družbenem omrežju o novinarki izhodišče presoje zasnovalo tako, da je to pri tehtanju kolidirajočih pravic učinkovalo v škodo pritožničine pravice do časti in dobrega imena. Zaradi vsega navedenega je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v ponovno odločanje.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
